Pri 96 letih še vedno čebelari (FOTO)

Malo je takšnih starostnikov, če sploh je še kateri, ki bi pri 96 letih počeli vse to, kar zmore Franc Udrih iz Šempetra v Savinjski dolini, dedek naših priznanih košarkarjev Bena in Sama Udriha. Pred dnevi smo se z njim podali do njegovega čebelnjaka, ta stoji na sončni legi v Martjakih pri Zalogu, kot pravijo temu delu hribovitega obrobja Spodnje Savinjske doline.

Čebelarjenje je v širši družini Udrihovih že več generacij. Vse življenje je z njim povezan tudi Franc. Ko je deset let po poroki, ko mu je umrla žena, ostal sam s sinovoma, se je v to dejavnost vključil še bolj intenzivno, saj je bil vsak dinar še kako dobrodošel v družinskem proračunu. »Imel sem osemdeset panjev in tudi več. Z veseljem sem čebelaril in hodil v službo. Nato sem doživel srčni infarkt in se predčasno upokojil. Trudil sem se, da bi bilo moje življenje spet čim bolj takšno kot prej. Pri tem so mi pomagale čebele, ki so me prijetno zaposlovale, veliko pa sem užival medu in cvetnega prahu, tako da sem znova postal pravi kerlc. Z medom mojih čebel in s pripravki iz medu, cvetnega prahu in na fino zmletih orehov pa sem pomagal marsikateremu moškemu izboljšati potenco. Ti pripravki so se zelo prodajali, res so šli za med, kot radi rečemo, a pozneje se mi tega ni več dalo delati, saj je bilo za to treba veliko časa. Tudi čebelarjenje sem pred nekaj leti prepustil vnuku Alešu, ki je uspešno gospodaril precej let in imel tudi več kot 120 panjev. Sem mu pa rad pomagal, tako da sem bil vseskozi vsaj malo zraven,« pripoveduje Franc.

Vsi panji so okrašeni

»Pred časom se je Aleš zaradi redne službe in težav, ki so se zgrnile nad njegovo čebelarstvo, saj je prišla bolezen in uničila skoraj večino družin, tej dejavnosti odpovedal. Meni pa žilica ni dala miru in tako sem lani pri 95 letih znova začel čebelariti,« nadaljuje in s pogledom ošvrkne čebelnjak, ki je res nekaj posebnega, sam pravi, da takšnega nima nihče. Panje namreč krasijo slike rožic in čebele. Prave rože pa lepšajo tudi prostor pred čebelnjakom, tako da je vse skupaj kar pravljično. Franc je še poln načrtov, eden od panjev, ki mu jih je podaril sin Silvo ob rojstnem dnevu, še čaka na okrasitev. Prostora v čebelnjaku pa ima še za kakšno družino. Letos si je že ustvaril dve novi. Zanimivo je, da pri delu s čebelami ne uporablja nobene zaščite, saj pravi, da ga imajo rade, če ga katera piči, pa je to za krepitev zdravja.

Pel kar tri glasove

S Francem spregovoriva tudi o tem, kaj ga ohranja tako vitalnega in aktivnega. »V prvi vrsti se človek ne sme preveč jeziti. Dobro se je znati brzdati, četudi ti kdo reče kaj takšnega, kar ti ne paše. Jeza resnično škoduje, zato se je bolje izogniti izbruhu, čeravno to ni vedno lahko. Pomembno vlogo ima tudi hrana, ki mora biti uravnotežena in raznolika. Poleg tega nadvse prisegam na čebulo, ki jo jem vsakodnevno, na teden pa toliko kot ena velika družina. Čebula razstruplja, je naravni antibiotik, po njej se ne rediš, in četudi mastno ješ, ti to maščobo razgradi. Kot čebelar vsakodnevno uživam tudi med. Mislim, da sta tako čebula kot med tisto, kar me ohranja zdravega in vitalnega. Pri tem seveda ne gre pozabljati na telesno aktivnost, šport ali vsaj vsakodnevno hojo v naravi, kjer se naužijemo dovolj svežega zraka. Pa seveda na vsakodnevni trening možganov, ki si jih lahko bistrimo z reševanjem križank, igranjem kart in številnimi drugimi oblikami delovanja, ki nas silijo k razmišljanju,« odločno pove Franc, se narahlo zasmeje in doda, da pri njem to povsem špila, saj drugače ne bi bil takšen, kot je. In, mimogrede, z veseljem tudi zapoje, saj je v preteklosti deloval v več pevskih zborih in je lahko pel kar tri glasove.    

Hitro je tekel

Življenje Franca Udriha je na splošno prežeto s športom, čeprav se v mladosti z njim ni aktivno ukvarjal, je bil pa zelo hiter v teku. Da je iz pravega testa, je pokazal na armadnem prvenstvu v Zagrebu, kjer je zasedel tretje mesto. Danes šport predvsem rad gleda. Ponosen je na sinova, ki sta bila dobra košarkarja in odbojkarja, že vrsto let pa seveda na vnuka Bena in Sama, ki ju je v preteklosti obiskal tako v Ameriki kot Španiji. »Rad gledam vse športe, čeprav imam ene raje kot druge. Slovenija je nedvomno pravi športni fenomen glede na število prebivalcev. Med spremljanjem se tako vživim v igro, da bi kdo mislil, da nas je polna soba, tako glasno komentiram in spodbujam,« pravi Franc, ki je tudi lovec, vinogradnik, gobar in velik ljubitelj planin. Veliko hodi na Goro Oljko, Veliko planino, Golte in še kam. V šali pravi, da bo še enkrat šel na Triglav, kjer je bil nazadnje ob svoji 72-letnici, ampak ko bo star 100 let, in to s helikopterjem.