Pri desetih letih že spletel košaro (FOTO)
Odkar kmetje polj ne orjejo s konji ali voli in travnikov ne kosijo ročno, so polagoma izginile tudi stare domače obrti. Pletenje košar je ena tistih veščin, ki so bile za naše prednike nepogrešljive. Danes 51-letni Iztok Urbanija iz Zgornjega Tuštanja pri Moravčah se je pletarjenja naučil že v otroštvu: »Doma na kmetiji smo zlasti pozimi pletli košare in koše, te rokodelske obrti sta bila vešča tako mati kot oče.«
Spominja se, da je pri desetih letih spletel majhno košaro. »Starši so pletli in na tleh je ostalo nekaj vitric. Zbral sem jih skupaj, jih razvrstil in jih začel prepletati. In je nastala košarica.« Po poklicu sicer monter in vzdrževalec plinskih naprav svojega otroškega veselja ni nikoli pozabil. Pred leti je napisal knjigo o svojem kraju, v kateri je med drugim popisal običaje, pa ga je ravnateljica šole nagovorila, naj jim splete košaro. »Tako sem spet začel plesti bolj zares.« Kmalu so ga povabili v Društvo rokodelcev Moravške doline ter pripravili prve delavnice pletenja košar.
Ko smo ga pred tedni srečali na stojnici na Gradu Tuštanj ob rokodelskem prazniku, smo ga vprašali, koliko časa potrebujemo, da samostojno spletemo košaro. »Na mojih tečajih se je pokazalo, da nevešči pletenja samostojno izdelajo košaro po 20 urah učenja.« Udeleženci njegove šole spoznajo celotni proces pletenja košar in canj. »Začne se pri izbiri materiala iz raznolikega lesa. Pravzaprav so naši predniki izdelovali košare iz leske, vrbe, kostanja, hrasta, tudi vitre z sadnega drevja so primerne,« pojasni mojster.
Poudarja, da so predniki uporabili tako rekoč ves les, ki je rasel v okolici. Znano je, da so košare na domačijah v glavnem pletli pozimi, ko ni bilo dela na polju in je bil toliko več časa. Toda Urbanija poudarja, da lahko vitre nabiramo tako poleti kot pozimi: »Novembra, decembra ali januarja zaradi zime in nizkih temperatur les otrdi, nima soka. Zato šibje narežemo in odnesemo domov na toplo, da postane mehko, šele nato ga obdelamo in izdelamo vitre, vitrice. Poleti, avgusta in septembra, pa je lažje, saj gremo v gozd, jih narežemo in obdelamo kar tam, saj so polne soka in zato voljne, upogljive.«
V dobrih desetih letih je Urbanija v svoji šoli izučil več kot 150 pletarjev. »V začetku nisem bil prepričan, ali bo kaj zanimanja. Pa so ljudje kar prišli.« Literatura o pletenju košar je zelo redka, zato se je že leta 2018 lotil pisanja delovnega zvezka. »Večino sem povzel po ustnem izročilu, kar so mi povedali starši in drugi. Sicer pa slovenskih zapisov skoraj ni, zato sem se deloma naslonil na češko izročilo.«
Kot dodaja Urbanija, smo skromni tudi v izrazoslovju. Poznamo denimo vitrico oziroma vitro, za izdelavo ogrodja košare imamo količke, pri Čehih je našel izraz in ga poslovenil v stojko. Enako je z izrazi rebra, polkrožni zaključek, tolčeni zaključek. Pletenje kmečkih košar je prastara in zelo prvinska veščina. »Pravzaprav ob primerni izbiri lesa potrebujemo le dober nožič, s katerim obdelamo vitre in vitrice, količke. Ne potrebujemo nobene žice ali žeblja. Vse je leseno.«
let in več zdrži dobro narejena košara.
Kmečke košare so pravokotne, tiste druge, trebušaste, pa so cajne. Prve so seveda bolj trpežne, ker je dno podloženo s šestimi količki. »Tudi če jo postavimo na mokro zemljo, dno še vedno ostane suho. Pri cajnah je drugače, so lažje, a vitre na dnu, kamor jo postavljamo, hitreje gnijejo. Dobra kmečka košara pa zdrži tudi več kot 20 let.« Urbanija piše tudi knjigo o pletenju: »Kdaj bo izdana, si ne upam napovedati, je kar precej dela pred menoj.«
