Pri devedestih še plete koše in koške

Pletarstvo je – po vpisu v register enot žive kulturne dediščine pred štirimi leti – izdelovanje predmetov s prepletanjem slame, ličja, srobota, šibja, viter in podobnih, v sodobnem času tudi umetnih materialov. Velja za eno starejših ljudskih obrti na Slovenskem. Omenjal jo je že Valvasor, razvijala pa se je v različnih smereh, odvisno predvsem od gradiva za pletenje in potreb v posameznih regijah. Medtem ko se je na severovzhodu poleg pletenja iz šibja razvilo predvsem izdelovanje košar in košev iz slame in koruznega ličkanja, je za Kras na drugem koncu države najbolj značilna uporaba leskovih šib in viter iz beke, vrbe z rdečim lubjem, ter srobota.

Dela bolj za dušo

Z opuščanjem tradicionalnih oblik kmečkega gospodarjenja na Krasu se izgublja tudi potreba po velikih žbrincah, koših za listje z dobrim metrom premera, pa tudi drugih manjših izdelkih za shranjevanje oreškov, sušenje sadja in zelišč ter druge potrebe. Emil Žvab iz Krepelj, vasi nedaleč od Dutovelj na Krasu, je še edini mojster, ki v vsem obvlada veščine nekdaj številnih kraških pletarjev. Tu in tam še kdo kaj naredi, vendar predvsem manjše in pomanjšane predmete, večinoma poenostavljene posnetke, ki si jih za spominke kupujejo manj zahtevni turisti.


Emil Žvab, rojen je bil leta 1929, je sicer nehal izdelovati tradicionalne kraške žbrince, saj jih nihče več ne uporablja, za spominke pa so prevelike. Mojster plete tudi vse drugo, kar je v skromnih domačijah nadomeščalo hladilnike, predale, škatle, skrinje, pladnje. Natančno, brez bližnjic, z enakimi materiali in postopki kot nekoč. »Delam največ iz veselja. Me še prime, bolj za dušo,« odvrne, če ga kdo vpraša, zakaj še vedno jemlje v roke prožne šibe in orodje, ki ga potrebuje. Zvečer televizijo bolj posluša kot gleda in zraven dela.


Poleg klešč za rezanje in krivljenje, pinc, koničastih škarij in šila, ki si ga je naredil sam, je najpomembnejši oster ukrivljen nož, fouč. »Najboljše so včasih delali kovači na Lokavcu,« pripomni. »Mojega je naredil en mož iz Čepovana, ki je delal pri Repentabru na železnici. Ko je imel čas, je sam skoval ostra rezila iz starih žag, roževino za ročaj je šel iskat v klavnico, medeninaste ploščice pa je naredil iz patronov, ki so ostali iz vojske. Naročil sem dva, pred šestdesetimi leti, pa še vem, da sem plačal 100 dinarjev, tistih rdečih. 'In še pol litra terana mi boš dal zraven,' je rekel, pa je bilo zmenjeno.«

Brez naslednika

Pri skoraj devetdesetih je drobni mož še vedno uren, živahen in iskriv, da je kaj. Povrhu tudi skromen in zgovoren le, kolikor je treba, kadar spregovori o sebi in svojem delu. »Tega sem se navadil že kot majhen mulc,« se nasmehne. »Bo že skoraj osemdeset let tega. Takrat ni b'lo, da se kupi koš kot danes. So sami ljudje doma naredili, spletli, kar so rabili. Mi, mulci, kadar smo gnali past, smo vse to spletli iz srobota. V glavnem košare in tiste okrogle košule za orehe sušit.«

Danes se uporablja oboje, samo pravi čas je treba eno in drugo narezati in namočiti, da ostane prožno. »Srebot se lupi od oktobra naprej, ko začne odpadati listje, prej ne. Mora biti iz tistega leta, ko je zrasel,« opozori Emil Žvab in iz izkušenj pove, da so »koši iz beke, ki se dobi vse leto, bolj močni. Lahko pa tudi košula iz srebota zdrži dvajset in več let, če je pod streho.«


Da splete en košek ali košulo za orehe ali lešnike, mojster porabi šest, sedem ur. »Samo obroči morajo biti pripravljeni že prej. Ko jih naredim več skupaj, jih zvežem z žico in nabijem na okroglo posodo s konusom, da so, ko se posušijo, čisto okrogli. Za ogrodje je najboljša, najlepše se uvija, jesenovna. Roke me še ubogajo, oči tudi,« doda, »če ne, si denem očala.«

Naslednika nima, je pa kar nekaj fantov in deklet učil plesti. »Mogoče se bo kdo še lotil, sčasoma,« Emil Žvab vedro pogleda v prihodnost.