Pri devetdesetih Jože še vedno pokrpa kakšen čevelj (FOTO)

Danes, ko kot po tekočem traku izginjajo različni poklici in obrti, ki so nekoč pomenile življenje mnogih družin, je zanimivo srečati človeka, ki se trudi ohranjati tovrstno tradicijo. Mednje gotovo spada eden najstarejših čevljarjev v Sloveniji, 90-letni Jože Kovačič, v Prlekiji bolj znan kot šoštar Pepek s Cvena.

Singerica pa še starejša

Eden zadnjih prleških šoštarov, ki je ravno pred dnevi zaznamoval 90. življenjski jubilej, še vedno s svojimi rokami in znanjem naredi ali popravi čevlje ali škornje. Še vedno zna zabiti z lesenimi klini ali zašiti ali poštepati vse, kar je usnjenega. Res je sicer, da tega več ne počne, čeprav so prek 100 let stara singerica in tudi drugo orodje vedno v pripravljenosti za popravilo kakovostne obutve, ne pa kitajske plastike, pri kateri, kot pravi, nobeno lepilo več ne prime.

Orodje je vedno v pripravnosti za popravilo kakovostne obutve, ne pa kitajske plastike.

Tudi roke, noge, vid in sluh ter sploh zdravje mu še vedno služijo, kar nam je pokazal med obiskom na Cvenu, streljaj od prleške prestolnice Ljutomera, kjer z ženo Antonijo, s katero se je poročil pred več kot 60 leti, živita s sinom Marjanom in snaho Jožefo in njuno družino. V vasi je še danes zelo veliko uspešnih podjetniških in obrtniških družin.

Jože, ki se je kot tretji izmed petih otrok staršem Tereziji in Alojzu rodil 3. marca 1932, nam je zaupal, da sta bila šoštarja (čevljarja) že njegov oče in dedek, pri očetu pa je bil tudi vajenec. Vendar ga zaradi tega ni nič šparal, temveč ga je še bolj obremenjeval. Vajeniško dobo je začel, ko je bil star 15 let, trajala pa je tri leta.

Še prej, od 1939., ko se je uradno začela 2. svetovna vojna, je obiskoval Osnovno šolo Ljutomer, končal pa jo je na Cvenu. Vse skupaj je potekalo v vojnem času, a Jože pravi, da je bilo v Prlekiji dokaj mirno, le občasno so morali v zaklonišča.

Težki začetki

»Moram priznati, da je bilo vajeništvo res hudo, ne le zame, ampak za vse vajence. Najprej praktično delo, nato šola, pozneje še pomoč na kmetiji, in vsak dan tako od jutra do poznega večera. Nekoč se je bilo možno izučiti za vse poklice, kar danes žal ni možno, saj ni zanimanja med mladimi,« nam je zaupal Jože, ki se je nekoliko »spočil« na služenju vojaščine, v Vladičinem Hanu na vzhodu Srbije. Priznava še, da mu je tudi vojska zelo koristila.

Časi, ko je izdeloval unikatne čevlje in škornje po naročilu, so že minili. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal

Po vrnitvi je bil že dober čevljar in je lahko prevzel obrt, oče pa se je bolj posvetil delu na kmetiji. »Res je sicer, da je bilo samo na Cvenu vsaj deset čevljarjev, zdaj pa ni nobenega. Dela je bilo vedno dovolj. Naročila so prihajala, zlasti za svečano obutev. Vsi so želeli kakovostno obutev, za katero je potrebnih od 10 do 12 ur,« razlaga Pepek.

Marsikomu je po naročilu zašil odlično obutev in vsi so bili zadovoljni. Čeprav se je upokojil z osamosvojitvijo Slovenije, se rad poheca, da ima že 75 let delovne dobe, saj še danes »kaj zašije in popravi«.

Sogovornik, ki je mimogrede šival tudi usnjene futrole za unikatne sablje in meče, ki sta jih kovala kovača iz Razkrižja Anton Horvat in njegov oče, je svoje znanje prenesel na mnoge mlade. Razočaran in žalosten je, ko sliši, da ni več interesa za deficitarne poklice, med katere spada čevljarski, saj je po njegovem mnenju prihodnost prav v strokovnem ustvarjanju.

Ni jih še kupil!

»Danes ljudje pravijo otrokom, naj se učijo, da jim ne bo treba delati, morali pa bi jim reči, naj se učijo, da bodo bolje opravljali svoje delo in da bodo zato dobro zaslužili in bolje živeli. Znanja namreč nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti,« meni 90-letnik in žalostno poudari, da s svojo staro singerico, ki še vedno naredi natančne šive, ne more več delati.

Nato pa razkrije, da si še nikoli ni kupil čevljev. »Zakaj bi, saj so najboljši tisti, ki jih narediš sam, in ne tisto, kar ti pod ceno ponujajo v trgovinah. Takšna obutev ni ne zdrava ne kakovostna. Zdaj je vse drugače, saj čevljarska obrt propada zaradi uvoza poceni kitajskih in drugih čevljev. Če ima čevelj vezalke, to še ne pomeni, da je dober. Nekakovostni čevlji niso udobni niti se jih ne splača popravljati. Ljudje so imeli nekdaj en par dobrih ročno izdelanih čevljev ali dva in so jih nosili več let, zdaj pa sledijo modi in jih kupujejo za 15 ali 20 evrov ter jih nosijo le nekaj mesecev ali manj. Ročno delo temu ne more konkurirati,« ugotavlja Jože.

Stari časi so že minili, a ima šošterski poklic še vedno nadvse rad. Enako ima rad stik z ljudmi in se je vedno veselil, če je zanje naredil kaj dobrega. »Nekoč je veljalo, da na hitro popraviš peto, stranka pa je zadovoljna, ker ne bo treba kupovati novih čevljev,« poudari Jože in še doda, da so najboljši čevlji s klini, ne pa tisti z lepilom.

Še posebno pa je žalosten, ker v njegovi majhni delavnici in z njegovim orodjem nihče ne bo nadaljeval čevljarskega poklica. »Gre za deficitarni poklic. Po mojem mnenju bi ga država nekako morala ohraniti. Moram priznati, da sem nekoliko užaloščen, ker je tovrstna obrt skorajda izginila, a to države v današnjem kapitalističnem času ne zanima preveč.

Čevljarska obrt je tako postala še ena od dejavnosti, ki so v bolj odročnih krajih omogočale le golo preživetje obrtnika,« še pove 90-letni Pepek, ki še danes kljub zavidljivim letom razmišlja nadvse racionalno in produktivno.