Pri Dragu na meji 13 ni nesrečna številka

Čigav je Tito? Iskanje odgovora na to vprašanje v Šafarskem v Razkriškem kotu pokaže vso absurdnost arbitražnega postopka, ki se ni niti dotaknil nesmislov slovensko-hrvaške meje v tem koncu države.
Zadeva s Titom je tukaj bolj komična kot provokativna, kar bi utegnil pomisliti marsikdo, ki se kar naježi že ob omembi nekdanjega predsednika. Gre za doprsni kip, kakršnih je bilo v socialistični Jugoslaviji v uradih, šolah in drugje brez števila, tako da ni nobena redkost, je pa posebna njegova postavitev. Drago Makovec, gospodar na posestvu, velikem šest hektarjev – tudi po arbitražni razsodbi je približno četrtina ostala na hrvaški strani –, si je zanj omislil nenavaden oltar. Pred šestimi leti ga je postavil v velikanski, dobra dva metra visoki sod s prostornino kar 13.450 litrov, ki ga je, odsluženega, dobil iz ormoške kleti. Prostor zanj je našel pod streho kolarnice, ki stoji prav tam, kjer čez severni rob dvorišča teče nevidna meja.
Na vprašanje: »Na čigavi strani je Tito?« se gostitelj namuzne in odvrne: »Njihov je! On je stoprocentno na Hrvaškem in gleda sem v Slovenijo …«
Meja naj bi tekla skozi sod, tako da je miza s Titom na severni, hrvaški strani, na naši pa pred njo kak poldrugi meter lesenega poda, kamor se lahko skozi vratca nagnete peščica radovednežev. Večina pride ven nasmejanih.

Žganjekuha na stari način

Pri Makovčevih Tito ni edina atrakcija. Pri hiši so že od vekomaj kuhali žganje. »Pod kotli se je vedno kurilo samo z dobrim lesom, nič plina ali elektrike, kot je to danes,« poudari gospod Drago. In doda: »Ker je bilo kuhanje žganja v rajnki Jugoslaviji prepovedano, smo si blizu hiše izkopali bunker, da smo se lahko skrili pred nepričakovanimi obiskovalci.«
Na nekdanji razcvet žganjekuhe spominjajo v sobi za pokušino pa tudi v drugih prostorih, namenjenih obiskovalcem, razpostavljeni različni kotli za destiliranje žganja ter čebri, steklenice in drugi predmeti, nekoč potrebni pri tem delu. S to zbirko je domačija Makovec tudi pravi muzej žganjarske tradicije. Muzejska je tudi svojevrstna pokušina žganja, na katero je Drago Makovec posebno ponosen. Gre tako, da v krožnik nalije za pol prsta izbranega žganja in vanj strese nekaj žličk sladkorja, gostje pa v mešanico namakajo tanke rezine domačega kruha. Žganje pri tem izgubi ostrino, ohrani pa značilen okus in aromo.
Prikaz žganjekuhe na stari način dopolnjuje sodobna bogata ponudba domačih sadnih žganj v manjši prodajalni. Poleg slivovega, hruškovega in jabolčnega so na seznamu še žganja, ki jim dajejo prepoznaven okus breskve, meta in kutina. Likerjev je v ponudbi še več, kar 18. Za občutek omenimo le tretjino manj pogostih: višnjev, jostin, nešpljev, šipkov, drenov in bezgov liker. Pridelek je odvisen od letine sadja in vremena.

Glažek pri postelji

Gospodar rad pove svojo življenjsko zgodbo. Kako se je z žganico sam ozdravil, ko je imel grlo tako vneto, da ni več mogel požirati niti sline, antibiotiki, ki so mu jih predpisali, pa niso prijeli. »Hoteli so me operirati in mi iz grla pobrati vse,« se spominja. »Šel sem domov, in ko sem povedal, kako je, mi je oče brez besed natočil kozarec sveže kuhanega šnopsa. Ko sem ga spil, je bilo, kot da bi mi zagorelo v grlu. A je bilo čez kakšno uro že bolje. Spil sem še en glažek in mi je še bolj odleglo ... Od takrat imam na omarici pri postelji zmeraj glažek, in če me samo malo popraska v grlu, že vem, kaj moram narediti.«
Po tem, zatrjuje Drago Makovec, ni bil več bolan in še zdaj pri skoraj sedemdesetih ne potrebuje nobenih zdravil. Če kdo ne verjame, mu ni treba. Vsekakor pa ta osebna izkušnja ni povabilo k pretiranemu preventivnemu zdravljenju. In ne zagotovilo, da bi pravšnja merica domačega žganja lahko brez zdravnika pomagala vsakomur in v vsakem primeru.