Žalost do neba: Pri dveh mesecih zbolel za rakom

Na vratih starejše hiše na robu Gabrja, podgorjanske vasice, ki je bila ob našem obisku odeta v snežno odejo, nas je pričakal visokorasel simpatičen mladenič z nasmehom na obrazu. »Žiga sem, ja,« se hudomušno nasmeji, ko mu povemo, da se ga spominjamo kot malčka, ki je k sebi stiskal plišasto igračo in radovedno raziskoval okolico.

Zanj je širna Slovenija izvedela pred desetletjem in pol, ko se je boril z zahrbtno boleznijo, družini pa ste v najtežjih trenutkih s svojimi prispevki prek Sklada Ivana Krambergerja pomagali tudi bralke in bralci Slovenskih novic. Ko je bil namreč Žiga Može star komaj dva meseca, so mu na očesu odkrili tumorje, celo na centru vida, diagnoza, ki so mu jo postavili, pa je bila kruta: rak. Maligne tumorje so mu po priporočilu slovenskih zdravnikov, ko je bil star leto in pol, lasersko odstranili na Švedskem, zdravljenje pa je vključevalo tudi kemoterapije in operacije. Raka je tako premagal, danes ga nanj spominjajo le redne letne kontrole v Ljubljani.
 

Rojstni dan vsake štiri leta

»Na srečo se zgodnjega otroštva, ko sem moral hoditi okoli zdravnikov, ne spomnim, niti tega ne, da smo morali na Švedsko, in to kar trikrat,« pove Žiga, ki bo čez mesec dni dopolnil 17 let. Pravzaprav ima rojstni dan na vsake štiri leta, saj je rojen 29. februarja, a praznovali bodo tudi letos v krogu družine, čeprav ni prestopno leto in 29. februarja ni na koledarju.
Žiga je dijak, obiskuje lesno šolo na Šolskem centru v Novem mestu, a zdaj se je, tako kot vsi, prisiljen šolati od doma.

»Pogrešam šolo, seveda. No, pravzaprav bolj pogrešam prijatelje,« se nasmehne in pove, da si želi nadaljevati v Postojni, rad bi postal gozdar. Tudi sicer uživa, ko dela zunaj: okoli hiše, na vrtu, njivi, travniku. »Imamo pet pujsov, lani smo imeli dve telici, zdaj sicer nobene, a eno dobimo v kratkem. Pa štiri muce imamo in dva psa,« našteva Žigova mamica Mateja, ki skrbi, da čim več hrane pridelajo sami.

»Pridelamo krompir, koruzo, ječmen, na vrtu vso zelenjavo,« našteva. Tako lažje pridejo čez mesec, ona namreč nima službe in ne dobi nobenih dodatkov, zaposlena sta njen mož Janez in njegov sin Kristjan, oba sta na Komunali.
 

Bolezen dedna

Žiga je bolezen podedoval od mamice, pri kateri so že pri petih mesecih ugotovili, da je z njenim levim očesom nekaj narobe. Sum je bil pravilen, a prepozen, oko so morali odstraniti, maligni tumor pa se je pojavil tudi na desnem očesu, kjer je bil poseg uspešnejši, tako da danes Mateja nanj vidi 30-odstotno, na drugo pa nič.


Danes Mateja o Žigovem zgodnjem otroštvu pove: »Najhujše je bilo, kako sva se z Janezom bala za otroka, saj nisva vedela, kako se bo vse skupaj končalo. Postavljala sva si vprašanje, zakaj se je bolezen pojavila, in se spraševala, zakaj naju ni prej nihče opozoril na možnost, da zboli tudi otrok. Ampak na srečo so tumorje pri Žigi odkrili dovolj zgodaj.«

Pri drugi nosečnosti pa ne ona ne zdravniki ničesar niso prepustili naključju. »Že na začetku nosečnosti sem bila na preiskavi horionskih resic, s katero so preverili, da otrok nima tistega gena, tako da so bolezen lahko izključili,« pojasni Mateja, sicer pa je bil Žigov mlajši brat Žan, ko je bil star šele 14 dni, že na prvem pregledu. In pri njem niso odkrili nobenih posebnosti. Danes je četrtošolec, tudi on se šola od doma.
 

Opremil bi si delavnico

Žiga zdaj uživa v obdelovanju lesa, oče mu je že nabavil nekaj ročnih strojev. »Spodaj, v štali, bi si rad uredil delavnico,« razkrije načrte mladenič, ki si je prejšnje poletje čas krajšal tudi z izdelovanjem zabojev za krompir. Sicer pa potarna, da ima težave z revmo. Prej je rad kolesaril, poleti pa ga je nenadoma začelo boleti koleno, pozneje so ga trikrat punktirali. »Imam juvenilni idiopatski artritis, vnetje sklepov torej, zaradi česar imam težave tudi z gležnji. Najprej sem jemal tablete, zdaj si enkrat na teden dajem injekcije, upam pa, da se bo stanje čim prej izboljšalo,« je optimističen mladenič.


Sicer pa imajo Možetovi še en načrt. Ker živijo v stari hiši skupaj z Janezovimi starši, so že pred leti načrtovali gradnjo nove hiše, a ob skromnih dohodkih to ni tako preprosto. No, izkop je narejen, enkrat pa bodo tudi prišli boljši časi in bodo postopoma postavili nov dom.