Pri enajstih si je sam stesal smuči

Na južnem robu Ljubljanskega barja leži vas Pako. Hiše se stiskajo med železnico proti Borovnici in barjansko cesto na močvirnati ravnini. »Ko se boste peljali po cesti, boste zagledali rumeno hišo. Zraven stoji nova, ta je vnukova,« nam je po telefonu pojasnjeval 82-letni Janez Janželj. Na dvorišču nas je pričakal v modri delovni halji in z že oguljeno lesko v rokah. »Le pridite, pokazal vam bom, kako se izdela vitrice.«

Oguljeno lesko, recimo za dva palca debelo in dva metra dolgo, je prijel s koščenimi rokami v razmaku enega metra in jo mehko naslonil na tnalo, da se je ovila. Zaslišal se je tih krak. »Vidite, spodaj zarežete, nato pa pod pritiskom sama odleti.« Vitrica je zaštrlela, nato pa jo je Janez prijel s spretnimi prsti in odlepil od kola.

Sicer je doma iz Kota pri Igu. Oče je bil furman, zato malemu Janezu v otroštvu ni bilo nič prihranjeno in se je naučil delati z rokami. Pri enajstih si je že sam lastnoročno stesal smuči. To človeku ostane.
»Sveži les ali namočen v vodo se lepo zvija,« je pripomnil in nam mimogrede povedal, kako je v gozdu poiskal jesen, ga lepo obtesal in v kotlu svinjske kuhinje namočil v vrelo vodo, da se je omehčal. Nato pa vpel med lesena klina na lestvi, da jih je zvil navzgor. Take so bile smuče naših dedov. Raznolikih oblik, pogosto podobnih dogam soda, a izdelane so bile z rokami, kar tudi nekaj šteje.

Življenje je šlo svojo pot in Janez je otroške izkušnje za nekaj časa odložil v spomin, a jih nikoli pozabil. Ko se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bližal pokoju, ga je sestra prosila, naj ji popravi košaro. Ko jo je obračal v rokah, je iz otroštva priklical tisti občutek za les, ki je specifičen.
»Oblikovati les je nekaj najlepšega. Vselej sodeluje, a ne s silo.«
Obrnil je oguljeno lesko v rokah za četrt obrata in spet mehko naslonil na tnalo ter pritisnil. Znova je odletela vitrica, ki jo je s prsti lepo odlepil od kola.

V pleteni košari je imel pripravljenih ducat na pedenj dolgo narezanih količkov. »Iz tega izdelam pokončnice, tiste, okoli katerih potem pletem vitrice.«

Povejmo, da so včasih na kmetijah poznali več različnih velikosti košar. Najmanjše so imele gospodinje za na vrt, da so prinesle domov solato. Take so bile primerne tudi za obiranje sadja, saj na lestev oziroma na drevo ne moreš nositi velike in težke košare. Malo večje so imeli za krompir, največje pa so bile običajno za drva, ki so jih k peči prinesli iz drvarnice.

»V teh krajih jim po starem pravimo kotrjače. Ne vem, od kod ta izraz, a tako smo rekli že od nekdaj,« pove Janez.
Košare so pletene posode z ravnim dnom, cajne pa so tiste okrogle z neravnim dnom. Ponekod jim pravijo tudi korbe ali korpe. Janez plete kotrnjače in cajne za hobi. »Včasih me kdo prosi, naj jih naredim za otroke, za kakšno darilo, sicer pa si takole krajšam čas.«

Da si les izbere sam na sprehodu po gozdu, ni treba posebej poudarjati. »Če ne poznaš lesa in ne več, kako in kje raste, ga boš težko obdeloval,« pravi Janez, ki si je za rezanje in obljenje izdelal prav poseben nožič. Vzel je za pedenj dolg kos, rezilo nastavil čez polovico in rahlo udaril s sekirico po nožiču, da se je les preklal.


»Takole na štiri kose, nato pa obrežem in ošpičim, da so si karseda podobne.« Na paleto je zložil cajnice, med njimi kakih pet nedokončanih. Iz šopa vitric je potegnil eno in jo začel ovijati okoli klinov. Plete pozimi, v kuhinji.