Pri glihanju in kupčevanju se ne sme goljufati

Občina Rečica ob Savinji je začela delovati 1. januarja 2007, potem ko je 13. junija leto prej nastala z državnim odlokom Republike Slovenije po delitvi do takrat enovite občine Mozirje. Z 2300 prebivalci je ena manjših in je pretežno kmetijsko območje z močno razvitimi obrtnimi dejavnostmi in malim podjetništvom, predvsem avtoprevozniki, lesarji in proizvajalci kmetijskih dobrin. Vse bolj pa je prisotna težnja po razvoju turistične dejavnosti ter ohranjanju kulturnega in etnografskega izročila. Dejavno je tudi Turistično društvo (TD) Rečica, ki vsako leto, običajno prvo nedeljo v oktobru, prireja Lenartov sejem.

Z njim želijo obiskovalcem približati nekdanji utrip zgornjesavinjskih sejmov v času med obema vojnama in že veliko prej. Sejemski živžav z rokodelci domače in umetne obrti se začne na trgu s prangerjem, ko po sveti maši v farni cerkvi sv. Kancijana zgodaj dopoldne odprejo obložene stojnice in zadiši po pečenem kostanju in ose naznanijo sladek mošt ter zgodnji jabolčni tolkec. Zbrani množici glavni trški policaj predstavi pravila sejmarjenja, saj se pri »glihanju in kupčevanju« ne sme goljufati. Ob nagovoru trškega župana Vincenca Jeraja in aktualne županje Ane Nuše Rebernik dvignejo trško zastavo.

Kradeta in se delata nedolžna

Prireditev je patino dobila s kostumi etnologinje Marije Makarovič. Sejem, ki je zdaj tudi že gospodarska prireditev, je bil sprva spominski dogodek, ki odlikuje kraj in tamkajšnje ljudi. V davnem letu 1585 je takratni ljubljanski škof Ivan Tavčar podelil krajanom Rečice ob Savinji trške pravice, od takrat pa so rokodelci, kmetje in domači umetniki nekajkrat v letu ponudili svoje najboljše blago v zamenjavo ali odkup. Tavčar, ki je imel tod upravne pravice, se najbrž ni zavedal, kako veliko uslugo je naredil tem ljudem. Dovoljenje in hkrati sodna oblast sta dvigovala prebivalcem samozavest ter ponudila priložnost za občasna srečanja in svojevrstno zabavo. V spomin na tiste čase na Rečici že 26 let prirejajo izjemno etnografsko prireditev brez kiča, ki je z leti postala paša za oči ter privabljanje turistov.

Da je vse, kot je bilo nekoč, poskrbijo narodopisni liki, ki se sprehajajo med stojnicami ter ustvarjajo zares pristno vzdušje. Krajevni posebneži izstopajo že na pogled, rado pa se zgodi, da ciganski par Pavel in Urša kar na začetku pokaže, kaj je njuna največja veščina. Kaj nafehtati, izmakniti in se delati nedolžna. Ko pa so prestopljene meje običajnega in so tatvine več kot očitne, posežejo policaji in odprejo svojo kajho (zapor). Legende, ki še danes živijo v pripovedih starejših Rečičanov in Zgornjesavinjčanov, pa prikažejo tudi v živo posebni rečiški liki. Po Tavčarjevi cesti pred istoimenskim dvorcem, ki ga vsem na očeh grize zob časa, lahko srečamo Cukrovo Lizo, vsiljivega prodajalca drobnarij »pičkurina«, ubogega slepca, »šuhpucerja« ter kupce sejemskega blaga od blizu in daleč. Na štantih na ogled in kupčijo postavijo svoje izdelke in dobrine rokodelci, najbolj iskani predvsem od drugod, na prodaj so domače kulinarične dobrote; svinjsko dober špeh, savinjski želodec, domače salame, odlični siri iz Zgornjesavinjske, potice in domači keksi, zelišča in eliksirji iz okolice Mozirja, jabolčni in vinski mošt ter še star tovkec, med in čebelji pridelki tukajšnjih čebelarjev. Vsem na očeh so se tokrat lepo izkazali tudi mladi harmonikarji iz šole Primoža Zvira.

Zgodaj popoldne so dopoldanski ceremonial ponovili še enkrat, saj so se zamenjali tudi obiskovalci. Popoldne, ko so pir, staro vino, tovkec in šnopček opravili svoje, so bili zadovoljni vsi, stojnice vsaj nekoliko olajšane, in nepopustljivi sejmarji so ob sončnem zahodu le malce spustili cene. Legendarni par Pavel in Urša se je zavlekel za trško menzo in prešteval izmaknjene ali podarjene beliče. Za leto dni bi dejali, sejem bil je živ, pisan in vsaj približno takšen, kot se o njem širijo prigode že stoletja in kak dan čez!