FORMA VIVA
Pri kiparjenju skuril že tri motorne žage
V soboto zaključek letošnjega najstarejšega še vedno delujočega kiparskega simpozija na svetu. Za Formo vivo kar 108 prijav kiparjev iz 48 držav, izbrali so le tri.
Odpri galerijo
Ladja, ki jo izdeluje perujski kipar, bo kljubovala poplavam. FOTOgrafije: Tanja Jakše Gazvoda
Mir, ki obdaja kostanjeviški grad, zdaj motijo glasovi motornih žag, brusilk, kladiv, dlet. Pravzaprav so prijetna popestritev tišine tu v zavetju mogočnih zidov nekdanjega cistercijanskega samostana in prostranih gozdov Gorjancev na robu Kostanjevice na Krki, saj izpod rok treh kiparjev julija v galerijskem parku Galerije Božidar Jakac nastajajo nove umetnine.
V dolenjskih Benetkah namreč znova poteka Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki ga v Kostanjevici na Krki organizirajo od leta 1961 in velja za najstarejši še vedno delujoči kiparski simpozij na svetu. Sto osem kiparjev iz 48 držav se je prijavilo z željo, da bi ustvarjali v Kostanjevici, komisija pa je izbrala le tri.
Tako letos tu kiparijo trije umetniki svetovnega formata: Bolgar Robert Canev, perujski kipar Aldo Shiromo Uza in slovenski Bojan Mavsar. Umetniki v prijetnem prijateljskem vzdušju ustvarjajo umetnine, ki že dobivajo končno podobo, njihova skupna nit pa je varovanje okolja in planeta. Zaključna prireditev bo to soboto.
Bolgar in Perujec sta v Sloveniji prvič in nad Dolenjsko sta več kot navdušena. »Tu je popolno,« je zadovoljen 55-letni Bolgar, ki ustvarja tri navpične lesene skulpture z naslovom Seme – spomenik upanju v naravi. Umetniška senzibilnost zaznavanja hib, ki bremenijo kozmično ravnovesje, je namreč rdeča nit letošnjega simpozija, Canev pa v ospredje postavi univerzalni pomen semena, ki je upanje v rast in razvoj.
»Seme je začetek življenja in kot tak čudež. Je večno upanje, da prihaja nekaj boljšega, kar bo prispevalo k znanju in človeški rasti,« je razložil svojo stvaritev, ki bo razstavljena na dveh lokacijah. Ena bo pri kostanjeviškem samostanu, dve tretjini skulpture pa bosta na Ratežu, pri gostilni Vovko.
Njen lastnik Rok Vovko se je namreč letos prijazno ponudil in pod svojo streho sprejel umetnike, s postavitvijo kipov zunaj kostanjeviškega območja pa se širi vplivni krog Forme vive. V osemdesetih letih preteklega stoletja so eno od skulptur, prav tako v znak zahvale, postavili na Čatežu ob Savi, pozneje še na Drnovem in pred tovarno Belinka v Ljubljani.
Štiriinštiridesetletni Perujec je v Kostanjevico prispel dva tedna za kolegoma, zato se je moral s toliko večjo zagnanostjo lotiti obdelave hrasta, ki je zrasel v enem bližnjih gozdov. Tako je delal, da je prvi dan skuril kar tri motorne žage in na račun njegovega hitenja se kiparji še danes radi pošalijo. Ker je v obdelavo, tako kot preostala kolega, dobil mogočno drevo, je lahko njegova ladja večja, kot si jo je zamislil. Plujemo skupaj se imenuje njegova skulptura.
»Najti moramo način, da živimo skupaj in skupaj ohranimo naravo ter planet zanamcem, kot je nekoč to počel Noe s svojo barko,« pravi in doda, da bo na ladji šest živali (žirafa, pes, medved, raca, miš in pujs), njegovo delo pa bo našlo svoj prostor v kostanjeviškemu mestnem jedru v bodočem interakcijskem otroškem parku pri izlivu Studene v Krko, na prostoru, torej, ki ga občasno poplavi Krka, a skulptura bo, tako kot ljudje, kljubovala temu neljubemu naravnemu pojavu.
Z veliko simbolike in historičnega spomina, ki si ga želi preslikati v sodobnost, pa nastaja Mavsarjev Varuh časa, podoba meniha. Bojan Mavsar je po duši še vedno Posavec, a pri tem pripomni, da je Kranjec, tako rečejo Štajercem na desnem bregu Save. Bil je namreč iz Krškega, s Trške Gore, po treh desetletjih bivanja v slovenski prestolnici pa je zdaj že 20 let na Vrhniki, ustvarja in živi zraven rojstne hiše Ivana Cankarja in prav ta veliki slovenski umetnik je bil navdih številnim njegovim delom in razstavam.
Mavsar se je z Varuhom časa naslonil na zgodovinski pomen prostora. Menihi, cistercijani, so namreč ustanovili kostanjeviški samostan, s skulpturo pa želi historični spomin preslikati skozi čas v sedanjost. Že senca meniha bo v tlorisno površino prikazovala sončno uro, sicer pa ima vsak detajl svoj pomen.
Park skulptur Forma viva v Kostanjevici na Krki bo tako bogatejši za nove lesene skulpture. Zdaj je v njem okoli 100 kipov. Festival je bil prvič v Kostanjevici leta 1961, leta 1988 so tradicija za deset let prekinili, od leta 1998, ko so jo obudili, pa jo prirejajo bienalno.
»Organizacija je dobro vpeljana, največ energije, truda in denarja pa zahteva vzdrževanje skulptur. Nekaj jih je žal že propadlo,« pravi direktor Galerije Božidar Jakac Goran Milovanovič, zadovoljen, da so bili letos uspešni pri kandidiranju pri projektih Erasmus, s čimer bodo lažje obnavljali umetnine. V vseh teh letih so gostili 135 kiparjev s tako rekoč vseh celin sveta, le iz Avstralije še ni bilo nikogar, je pa bil umetnik z Nove Zelandije.
Slavnostni zaključek simpozija s predstavijo novih skulptur bo to soboto ob 20. uri.
V parku skulptur Forma viva pri kostanjeviškem gradu je okoli 100 kipov.
V dolenjskih Benetkah namreč znova poteka Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki ga v Kostanjevici na Krki organizirajo od leta 1961 in velja za najstarejši še vedno delujoči kiparski simpozij na svetu. Sto osem kiparjev iz 48 držav se je prijavilo z željo, da bi ustvarjali v Kostanjevici, komisija pa je izbrala le tri.
Tako letos tu kiparijo trije umetniki svetovnega formata: Bolgar Robert Canev, perujski kipar Aldo Shiromo Uza in slovenski Bojan Mavsar. Umetniki v prijetnem prijateljskem vzdušju ustvarjajo umetnine, ki že dobivajo končno podobo, njihova skupna nit pa je varovanje okolja in planeta. Zaključna prireditev bo to soboto.
Prvič v Sloveniji
Bolgar in Perujec sta v Sloveniji prvič in nad Dolenjsko sta več kot navdušena. »Tu je popolno,« je zadovoljen 55-letni Bolgar, ki ustvarja tri navpične lesene skulpture z naslovom Seme – spomenik upanju v naravi. Umetniška senzibilnost zaznavanja hib, ki bremenijo kozmično ravnovesje, je namreč rdeča nit letošnjega simpozija, Canev pa v ospredje postavi univerzalni pomen semena, ki je upanje v rast in razvoj.
»Seme je začetek življenja in kot tak čudež. Je večno upanje, da prihaja nekaj boljšega, kar bo prispevalo k znanju in človeški rasti,« je razložil svojo stvaritev, ki bo razstavljena na dveh lokacijah. Ena bo pri kostanjeviškem samostanu, dve tretjini skulpture pa bosta na Ratežu, pri gostilni Vovko.
Njen lastnik Rok Vovko se je namreč letos prijazno ponudil in pod svojo streho sprejel umetnike, s postavitvijo kipov zunaj kostanjeviškega območja pa se širi vplivni krog Forme vive. V osemdesetih letih preteklega stoletja so eno od skulptur, prav tako v znak zahvale, postavili na Čatežu ob Savi, pozneje še na Drnovem in pred tovarno Belinka v Ljubljani.
Nadoknaditi je moral zamujeno
Štiriinštiridesetletni Perujec je v Kostanjevico prispel dva tedna za kolegoma, zato se je moral s toliko večjo zagnanostjo lotiti obdelave hrasta, ki je zrasel v enem bližnjih gozdov. Tako je delal, da je prvi dan skuril kar tri motorne žage in na račun njegovega hitenja se kiparji še danes radi pošalijo. Ker je v obdelavo, tako kot preostala kolega, dobil mogočno drevo, je lahko njegova ladja večja, kot si jo je zamislil. Plujemo skupaj se imenuje njegova skulptura.
Kiparji so v dneh ustvarjanja postali dobri prijatelji.
»Najti moramo način, da živimo skupaj in skupaj ohranimo naravo ter planet zanamcem, kot je nekoč to počel Noe s svojo barko,« pravi in doda, da bo na ladji šest živali (žirafa, pes, medved, raca, miš in pujs), njegovo delo pa bo našlo svoj prostor v kostanjeviškemu mestnem jedru v bodočem interakcijskem otroškem parku pri izlivu Studene v Krko, na prostoru, torej, ki ga občasno poplavi Krka, a skulptura bo, tako kot ljudje, kljubovala temu neljubemu naravnemu pojavu.
Z veliko simbolike in historičnega spomina, ki si ga želi preslikati v sodobnost, pa nastaja Mavsarjev Varuh časa, podoba meniha. Bojan Mavsar je po duši še vedno Posavec, a pri tem pripomni, da je Kranjec, tako rečejo Štajercem na desnem bregu Save. Bil je namreč iz Krškega, s Trške Gore, po treh desetletjih bivanja v slovenski prestolnici pa je zdaj že 20 let na Vrhniki, ustvarja in živi zraven rojstne hiše Ivana Cankarja in prav ta veliki slovenski umetnik je bil navdih številnim njegovim delom in razstavam.
Kip, ki ga izdeluje Bolgar, bo v treh delih, dva bosta rastavljena na Ratežu pri gostilni Vovko, kjer umetniki tudi bivajo.
Mavsar se je z Varuhom časa naslonil na zgodovinski pomen prostora. Menihi, cistercijani, so namreč ustanovili kostanjeviški samostan, s skulpturo pa želi historični spomin preslikati skozi čas v sedanjost. Že senca meniha bo v tlorisno površino prikazovala sončno uro, sicer pa ima vsak detajl svoj pomen.
Zahtevno vzdrževanje skulptur
Park skulptur Forma viva v Kostanjevici na Krki bo tako bogatejši za nove lesene skulpture. Zdaj je v njem okoli 100 kipov. Festival je bil prvič v Kostanjevici leta 1961, leta 1988 so tradicija za deset let prekinili, od leta 1998, ko so jo obudili, pa jo prirejajo bienalno.
1961.
so prvič priredili Formo vivo.
so prvič priredili Formo vivo.
»Organizacija je dobro vpeljana, največ energije, truda in denarja pa zahteva vzdrževanje skulptur. Nekaj jih je žal že propadlo,« pravi direktor Galerije Božidar Jakac Goran Milovanovič, zadovoljen, da so bili letos uspešni pri kandidiranju pri projektih Erasmus, s čimer bodo lažje obnavljali umetnine. V vseh teh letih so gostili 135 kiparjev s tako rekoč vseh celin sveta, le iz Avstralije še ni bilo nikogar, je pa bil umetnik z Nove Zelandije.
Slavnostni zaključek simpozija s predstavijo novih skulptur bo to soboto ob 20. uri.
