HEDVIKA KRIŽANIČ
Pri močeh jo ohranjajo ročna dela
Hedvika Križanič je znanje o rokodelstvu prenašala na šolarje. Po njenih stopinjah gre tudi snaha Marija.
Odpri galerijo
Mojstrica domače obrti Hedvika Križanič
V vasi Gančani v občini Beltinci živi 92-letna prisrčna ženica Hedvika Križanič, ki je se rodila v kmečki družini, v kateri so bili štirje bratje in štiri sestre. Otroštvo je preživljala razigrano, tako kot vsi drugi kratkohlačniki. Pomagala je na domači kmetiji, vseskozi pa jo je veselilo ljudsko petje. Spominja se časov, ko so ročno želi pšenico in rž s srpi in potem na domačem dvorišču z mlatilnico mlatili. Tisti čas je bil lep, kajti otroci so bili nadvse veseli, ko je k hiši prišla mlatilnica, saj so se zavedali, da ne bodo lačni, da jim bo mama v krušni peči iz domače moke spekla kruh.
Hedvika pravi, da je živela v velikem pomanjkanju, kljub temu da so bili v družini pridni in delavni. Davnega leta 1955 se je poročila z Martinom Križaničem iz Gančanov in si ustvarila družino. V zakonu je povila sina Štefana in hčerke Marijo, Nado in Olgo. Hčerke so si ustvarile družine, sin pa je ostal na domačiji. Hedvika se spominja težkih časov, ko ji ni bilo postlano z rožicami, a še vedno na življenje gleda optimistično in z veseljem. Pred leti si je kljub obilici dela na kmetiji znala vzeti čas za svoj konjiček – ročna dela.
Posvetila se je izdelovanju rož iz krep papirja. Vsako leto izdeluje krone za okrasitev majskega drevesa, ki ga v vasi Gančani po tradiciji postavljajo že več sto let. Vrsto let je krasila klobuke za prekmurskega pozvačina. Poleg tega izdeluje izdelke iz slame. Z njimi je sodelovala na številnih razstavah v domači vasi in občini. Pred dvema letoma je od občine Beltinci prejela občinsko priznanje za ohranjanje edinstvene in dolge tradicije izdelovanja izdelkov iz krep papirja za majsko drevo v vasi Gančani in za pozvačina na beltinskem folklornem festivalu ter za izdelovanje ročnih izdelkov iz slame. Še vedno bogato znanje prenaša na mlajše rodove in jih usmerja pri pridobivanju ročnih spretnosti.
Pri družini Križanič v Gančanih se tradicija rokodelstva ohranja iz roda v rod in danes rokodelka Hedvika vse svoje znanje deli s snaho Marijo Križanič. Svojčas je izobraževala tudi mlajše rodove v delavnicah po osnovnih šolah. Obe, snaha in tašča, sta zadovoljni, da sta se ujeli pri ohranjanju rokodelstva, pletenja iz slame in krep papirja. Pravita, da ne mine dan, da spretne roke ne bi ustvarile kakšnega unikatnega izdelka. Marija se hitro uči in ob pomoči mentorice ji gre vsak dan bolje od rok.
Iz slame je že spletla košarico in jo okrasila z domačimi rožami. Živo se še spominjata časov, ko so se rože iz krep papirja uporabljale za vence in poroke in druga domača slavja, kajti bil je čas pomanjkanja in revščine. Marija si pripravi domačo rženo slamo, ki mora imeti dolge bilke, pri čemer ne sme biti preveč zrela, ampak malo manj zelena. Ko se slama na njivi požanje, se zloži v križe in se nekaj časa suši na soncu. Sledi čiščenje. Pred pletenjem jo Marija namoči v topli vodi, da se zmehča in se lažje upogiba. Pri pletenju vse razvrsti po debelini in dolžini.
Morda kot zanimivost povejmo, da Marija, preden se loti pletenja, slamo požvepla, in sicer zaradi večje vzdržljivosti izdelka. Najrajši plete košarice in jih okrasi z doma vzgojenim cvetjem. Tako Marija kot Hedvika pleteta za svojo dušo, izdelke pa največkrat podarita prijateljem za spomin. Marija Križanič je od tašče nasledila tudi izdelovanje kron za okrasitev majskega drevesa. Želi si, da bi s taščo še vrsto let ustvarjali in se družili ter ohranjali domačo obrt, ki vse bolj tone v pozabo.
Marija spretno stopa po poti svoje tašče.
Hedvika pravi, da je živela v velikem pomanjkanju, kljub temu da so bili v družini pridni in delavni. Davnega leta 1955 se je poročila z Martinom Križaničem iz Gančanov in si ustvarila družino. V zakonu je povila sina Štefana in hčerke Marijo, Nado in Olgo. Hčerke so si ustvarile družine, sin pa je ostal na domačiji. Hedvika se spominja težkih časov, ko ji ni bilo postlano z rožicami, a še vedno na življenje gleda optimistično in z veseljem. Pred leti si je kljub obilici dela na kmetiji znala vzeti čas za svoj konjiček – ročna dela.
Nekoč so se taki šopki izdelovali za pogrebe in različna slavja.
Posvetila se je izdelovanju rož iz krep papirja. Vsako leto izdeluje krone za okrasitev majskega drevesa, ki ga v vasi Gančani po tradiciji postavljajo že več sto let. Vrsto let je krasila klobuke za prekmurskega pozvačina. Poleg tega izdeluje izdelke iz slame. Z njimi je sodelovala na številnih razstavah v domači vasi in občini. Pred dvema letoma je od občine Beltinci prejela občinsko priznanje za ohranjanje edinstvene in dolge tradicije izdelovanja izdelkov iz krep papirja za majsko drevo v vasi Gančani in za pozvačina na beltinskem folklornem festivalu ter za izdelovanje ročnih izdelkov iz slame. Še vedno bogato znanje prenaša na mlajše rodove in jih usmerja pri pridobivanju ročnih spretnosti.
Z roko v roki s snaho
Pri družini Križanič v Gančanih se tradicija rokodelstva ohranja iz roda v rod in danes rokodelka Hedvika vse svoje znanje deli s snaho Marijo Križanič. Svojčas je izobraževala tudi mlajše rodove v delavnicah po osnovnih šolah. Obe, snaha in tašča, sta zadovoljni, da sta se ujeli pri ohranjanju rokodelstva, pletenja iz slame in krep papirja. Pravita, da ne mine dan, da spretne roke ne bi ustvarile kakšnega unikatnega izdelka. Marija se hitro uči in ob pomoči mentorice ji gre vsak dan bolje od rok.
92
let šteje prisrčna rokodelka.
let šteje prisrčna rokodelka.
Iz slame je že spletla košarico in jo okrasila z domačimi rožami. Živo se še spominjata časov, ko so se rože iz krep papirja uporabljale za vence in poroke in druga domača slavja, kajti bil je čas pomanjkanja in revščine. Marija si pripravi domačo rženo slamo, ki mora imeti dolge bilke, pri čemer ne sme biti preveč zrela, ampak malo manj zelena. Ko se slama na njivi požanje, se zloži v križe in se nekaj časa suši na soncu. Sledi čiščenje. Pred pletenjem jo Marija namoči v topli vodi, da se zmehča in se lažje upogiba. Pri pletenju vse razvrsti po debelini in dolžini.
Občina Beltinci ji je izročila občinsko priznanje za ohranjanje edinstvene in dolge tradicije izdelovanja izdelkov iz krep papirja za majsko drevo v vasi Gančani in za pozvačina.
Morda kot zanimivost povejmo, da Marija, preden se loti pletenja, slamo požvepla, in sicer zaradi večje vzdržljivosti izdelka. Najrajši plete košarice in jih okrasi z doma vzgojenim cvetjem. Tako Marija kot Hedvika pleteta za svojo dušo, izdelke pa največkrat podarita prijateljem za spomin. Marija Križanič je od tašče nasledila tudi izdelovanje kron za okrasitev majskega drevesa. Želi si, da bi s taščo še vrsto let ustvarjali in se družili ter ohranjali domačo obrt, ki vse bolj tone v pozabo.
