Pri nas kupljenega kruha ni

Pod Golico, ki se nežno odeta v prosojno čipko narcis v teh dneh še kar postavlja v Karavankah, se je pred sedmimi leti začela lepa zgodba. »Od mladih let, že v drugem razredu osnovne šole, sem sanjal o tem, da bom nekoč vodil turistično kmetijo.

Odrasel sem, hodil v službo, kjer sem delal z osebami s posebnimi potrebami, ob tem pa doma vzgajal konje. Veliko sem jahal. Vedno bolj sem se videl v delu z otroki in konji. Kot preizkus sebe in svojih sposobnosti sem poleti 2012 objavil možnost obiskovanja moje kmetije. Počasi se je iz otroške želje in nato hobija razvila turistična kmetija, na kateri sem zdaj tudi zaposlen,« začne svojo srečo razkrivati Miha Smolej, po domače Uricov, sredi neokrnjene gorske narave in obkrožen z domačimi živalmi.

Pustolovščino na lastni kmetiji malenkost pod tisoč metri je začel z organizacijo petdnevnih otroških taborov. Dober glas je šel v deveto vas in začeli so deževati klici, tudi iz tujine. Smolej je vedel, da mora osnovno idejo razvijati, tako da zdaj ponuja program za skupine iz vrtcev, drugi je prilagojen nižjim razredom osnovnih šol, pa tretji višjim, za dan ali dva ima tudi program za srednješolce.

»Vmes sem pridobil certifikat o vzreji avtohtonih slovenskih živali, uradno je moja kmetija tako imenovano središče ARK. V hlevih so tako konji slovenske toplokrvne pasme, posavski konj, cikasto govedo ter štajerske kokoši. Kot edini tuji gostje so konji pasme haflinger, ki je v Sloveniji sicer zelo razširjena in priljubljena, a ni avtohtona.«

Počitniški dan se na kmetiji začne ob šesti uri. Najprej nahranijo živali, šele potem je zajtrk. »Po zajtrku se konje skrtači in pripravi za jahanje ali vožnjo s kočijami. Govedo je poleti na paši, a se ena krava vedno molze, saj je njeno mleko za domačo uporabo. Po kmetiji otroci najraje iščejo jajca, saj so kokoši spuščene in ležejo jajca, kjer jim ustreza.« Posebnost na kmetiji Uric je delo v kuhinji.

»Pri nas kupljenega kruha ni,« pravi Smolej, in ga povprašamo, ali otročad torej otepa le trd kmečki kruh. »Žemljice so, ampak domače, pečene iz črne moke v kmečki peči, tako kot hlebci kruha. Otroke in odrasle učimo peke kruha na tradicionalni način. Moko dobimo iz mlina, ki melje izključno slovensko pšenico. Pozimi ali v deževnih dnevih pečemo še piškote po starih receptih.«
 

Hi, konjiček!

Ena prijetnejših izkušenj za družine je enodnevni obisk kmetije Smolej - Uric. Otročad se razkropi po okolici in se zapodi za živalmi, odrasli pa se lahko peš odpravijo na vrhove v bližini. »Poleg spoznavanja opravil na kmetiji omogočimo dnevno varstvo z ustrezno prehrano od osme dopoldanske do šeste popoldanske. Starši so tako razbremenjeni skrbi, otroci pa, to lahko potrdi vsak, ki pride do nas, polni vtisov, novih odkritij in otipljivih dogodivščin, o katerih so lahko do zdaj le brali. Ponudimo jim preprostost, domačnost in stik z živalmi, ki ga ob vsakodnevnem življenju niso vajeni.«


Poleg tega na kmetiji organizirajo rojstnodnevne zabave pod nazivom Hi, konjiček. »Otroci se zberejo sredi vasi in se jih s kočijo pripelje na kmetijo, kjer so zunaj in znotraj skrite podkvice, da jih otroci poiščejo. Sledijo igre na star način, pripravimo konje za jahanje, sledi jahanje, potem si gremo skupaj pripravit pojedino na tradicionalen način. Ob tem svečanih oblačil ne priporočamo,« se nasmeje Uricov in ob koncu poda še zanimiv jahalni izlet: »Za jahače, tudi če so malo manj izkušeni, organiziramo celodnevni jahalni izlet iz Planine pod Golico v smeri Raven do Dovjega in Mojstrane. Tam nas pričakajo na kmetiji Pr' Železn'k s pogostitvijo za konje in jahače, potem sledi vrnitev.


Trasa poteka večinoma po senci skozi gozd, zato je primerna za poletne mesece, v skupini pa je lahko do sedem jahačev, ki jih vodim jaz. Imamo še traso za nejahače, ki jo opravimo s kočijo in gremo od naše kmetije mimo Savskih jam do Križovca in naprej navzdol do Pristave, tam se povabimo na sladoled, nato se po isti trasi vračamo.«