Pri nas s šimpanzi ne bomo hranili levov (FOTO)

Pojav koronavirusa je v ljudeh sprožil samozaščitno delovanje, celo egoizem, pri tem pa smo pozabili na marsikoga drugega, med drugim na naše živalske vrtove, ki so zaradi razmer zaprli vrata. Toda živali so ostale prav tam, kjer so bile prej, in potrebujejo enako oskrbo.

»Najdražje živali so šimpanzi, morski levi, slon, losi oziroma tiste, kjer je potrebne veliko ur oskrbe, treninga ali draga oziroma specialna hrana, kot so vejevje, ribe in podobno,« različne stroške razloži Barbara Mihelič, direktorica ZOO Ljubljana, edinega klasičnega živalskega vrta pri nas. A kaj se zgodi, ko zmanjka denarja ali eksotične hrane v koronarazmerah?
 

Živali bi hranili z drugimi živalmi

»Naredili smo seznam živali, ki jih bomo morali najprej ubiti,« je pred dvema tednoma s svojo neposrednostjo Nemčijo pa tudi svet šokirala Verena Kaspari, direktorica živalskega vrta v severnonemškem Neumünstru. V njeni izjavi v uglednem nemškem dnevniku Die Welt je pojasnila še, da raje sama pokonča živali, »kot da poginejo od lakote, v najslabšem primeru bi morali nekatere živali hraniti z drugimi živalmi«. To je bilo dovolj, da je Kasparijevo zasul plaz besnih komentarjev z vsega sveta.

Izpostavila je: »To ni nekaj lepega, ampak do tega lahko pride.«
Težava nemškega in tudi ljubljanskega živalskega vrta so v prvi vrsti skrajno skrčeni prihodki. Ljubljanski ZOO več kot devet desetin sredstev dobi z obiski, trgovino, pedagoškimi programi in drugo dejavnostjo, pojasni Miheličeva. »Mesečni primanjkljaj znaša v spomladanskem obdobju med 220 in 250.000 evri mesečno. Težav z dobavo hrane in vsega potrebnega za živali k sreči ni bilo, kljub temu pa smo si preventivno pripravili dovolj zalog za nekaj mesecev.«

Med zaprtjem gre še zasebnim živalskim vrtovom: »Tigri jejo samo meso, in tega ne podari XXXX, stiskam na vseh koncih in si želim, da bi bilo tega čim prej konec. Vsak evro šteje,« pojasni Jože Rožmanec iz zasebnega ZOO parka Rožman v okolici Horjula, ki je sicer zaprt že od jeseni.
Med 200 živalmi v ZOO parku Rožman so trije sibirski tigri Katja, Wotan in Rambo, ki od lanskega poletja niso več cirkuške zvezde. »Njihov dom je bila prej kamionska prikolica, široka dva metra. Prej so životarili, zdaj prvič živijo v naravi in imajo svobodo,« pravi Rožman, ki se »kljub vsem tegobam in s prazno denarnico« bori za hrano. »Da bi šle živali stran, na to nisem pomislil in nimam namena.«
 

Srečen konec

Tudi v osrednjem ljubljanskem ZOO ni bilo tako skrajnih misli kot v Nemčiji; na pomoč je priskočila Mestna občina Ljubljana (MOL) z Zoranom Jankovićem na čelu. »MOL je aktivno vključen v rebalans investicijskih sredstev. Mesto redno sofinancira ZOO, nadaljuje investicije in jih ne odpoveduje ali prekinja. Upam, da lahko računamo tudi na pomoč in priznanje države,« zdaj pravi direktorica ljubljanskega živalskega vrta.


Z včerajšnjim odprtjem vrat so se zadeve zanje vrnile na obratovanje pod novimi razmerami: »Omogočili smo številne otoke z razkužili, hitrejši vstop, prednakup vstopnic, spletno trgovino, enosmerni ogled in številne druge ukrepe,« pravi Miheličeva ter dodaja, da se je osebje v poldrugem mesecu prilagodilo koronapravilom, ki bodo z nami očitno še vsaj nekaj časa.
Sicer pa ima tudi nemška zgodba srečen konec: ob gnevu nekaterih ljudi so drugi raje nakazali denar, na odprtju parka pa je ob Kasparijevi v prvih vrstah poziral deželni okoljski minister Jan Phillipp Albrecht. Namesto da bi živali ubili, sta jih skupaj božala, obisk živalskega vrta je za vse drugačen, kot je bil pred korono. Živali pa ne vedo, kaj je korona in z njo povezane skrbi; po besedah Miheličeve uživajo v pomladnem razpoloženju.


A tudi zanje je svet že drugačen: »Novo skoteni mladički so se v preteklih letih že v prvih dneh življenja navadili na vrvež ljudi in jih sprejeli kot del okolice.« Včeraj so doživeli prve mlade obiskovalce, s katerimi si delijo svet; za starše obojih pa bodo obiski (zaenkrat omejeni na ljubljansko populacijo) pomenili tudi manj pasje čase – vsaj za živali in njihove skrbnike.