SLANE NOVICE

Pri Piranu nasedlo morsko čudo: tako ogromne živali ni videl noben Pirančan

Nova pregledna študija o kitih in delfinih v Jadranskem morju. Društvo Morigenos delfine v severnem Jadranu opazuje od leta 2002.
Fotografija: Novembra 2020 so raziskovalci društva Morigenos po obvestilu ribičev izsledili in opazovali kar dva brazdasta kita. FOTO: Morigenos
Odpri galerijo
Novembra 2020 so raziskovalci društva Morigenos po obvestilu ribičev izsledili in opazovali kar dva brazdasta kita. FOTO: Morigenos

Delfin, velika pliskavka, je edina vrsta kitov, ki jo lahko pogosto občudujemo v našem morju. Podatki zadnjih desetletij pa kažejo, da lahko tudi nekatere druge vrste večjih kitov včasih opazimo celo v Piranskem in Tržaškem zalivu. Tako spomnimo, da je bilo več primerov, ko so, kot kaže, zašli in se verjetno izgubili v Jadranskem morju ter nekateri tudi nasedli na obalo.

Riba kot delfin

Med najstarejšimi zapisi v arhivskih dokumentih je zanimiv tisti z risbo iz leta 1555. Hrani ga Piranski arhiv, saj so se tamkajšnji mestni očetje venomer zavedali, da tisti, ki se zna ozreti v preteklost, lažje vidi pot naprej. Dokument iz omenjenega leta govori o tem, kako je pri Piranu nasedlo »morsko čudo«. Tako ogromne živali do takrat ni videl še noben Pirančan, zato niso mogli vedeti, za katero gre. Opisana je kot »velika, delfinu podobna riba«. Na srečo je priložena njegova risba, s pomočjo katere danes vemo, da je šlo za kita.

Zapis z risbo o morskem čudu iz leta 1555, ki ga hrani Piranski arhiv. VIR: Piranski arhiv
Zapis z risbo o morskem čudu iz leta 1555, ki ga hrani Piranski arhiv. VIR: Piranski arhiv

Marca 2003 je bilo sila odmevno odkritje mrtve, 13,2 metra dolge in približno enajst ton težke samice brazdastega kita v Piranskem zalivu. Strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja so se odločili ohraniti skelet nenavadne najdbe. Potapljaška ekipa pokojnega dr. Uga Fonde je z veliko mrežo pokrila ogromnega kita in ga potopila na dno, tako da se po naravnem razkroju mesa ne bi izgubila nobena kost. Po nekaj mesecih so potapljači na kopno prenesli kosti in skelet Leonore, kot so ga poimenovali, razstavili v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Gre za največji eksponat, kar jih je muzej pridobil v svoji zgodovini.

Omenimo, da je v naši bližini skupina šestih kitov glavačev nasedla že leta 1853 pri Novigradu v Istri. Njihove kosti hranijo v muzeju v Trstu, na Dunaju, v Monaku in Berlinu, okostje kita glavača, ulovljenega leta 1895 med Lastovom in Korčulo, pa v muzeju v Zagrebu.

In nato je februarja 2009 v Piranski zaliv priplaval od 10 do 12 metrov dolg kit grbavec. Več tednov je razveseljeval radovedneže in se je vsake toliko časa pognal v zrak. Ni znano, kaj ga je privabilo k nam, a se je v naši družbi očitno dobro počutil. A tako kot je prišel, je v naslednjem mesecu tudi odšel. Novembra 2020 so raziskovalci društva Morigenos – slovenskega društva za morske sesalce na podlagi obvestila enega od slovenskih ribičev izsledili in opazovali kar dva brazdasta kita. To je druga največja žival na svetu in edini stalno prisotni vosati kit v Sredozemlju, ki ga raziskovalci v severnem Jadranu opazijo vsakih nekaj let.

Leonora, skelet brazdastega kita, je največji eksponat, kar jih je pridobil Prirodoslovni muzej. FOTO: Prirodoslovni muzej
Leonora, skelet brazdastega kita, je največji eksponat, kar jih je pridobil Prirodoslovni muzej. FOTO: Prirodoslovni muzej

Pet stalnih vrst

Letos pa je izšla pregledna študija o kitih in delfinih v Jadranskem morju, v kateri je sodeloval tudi Morigenos. V njej so znanstveniki pregledali obstoječe znanje o jadranskih kitih in delfinih ter podali smernice za njihovo dolgoročno varstvo, objavljena pa je bila v znanstveni reviji Acta Adriatica. Kot pravi soavtor doc. dr. Tilen Genov, predsednik društva Morigenos in predavatelj na Univerzi na Primorskem, so raziskovalci opravili izjemno obsežen pregled literature o kitih in delfinih v Jadranskem morju in strnili izsledke različnih raziskav. Obravnavali so vse vidike različnih vrst kitov in delfinov, ki živijo na območju: njihovo razširjenost, številnost, genetsko strukturo, vedenje, grožnje itn.

Društvo Morigenos delfine v Sloveniji in severnem Jadranu opazuje od leta 2002, prav tako sodeluje pri proučevanju kitov in delfinov drugod po svetu. Objavljena študija kaže na večplastnost stanja v Jadranu. Po eni strani je pestrost vrst kitov in delfinov v tem morju večja, kot si verjetno marsikdo predstavlja: tukaj stalno živi kar pet vrst, še dve pa se pojavljata občasno. Kot pravi Genov, je najštevilnejša vrsta progasti delfin (Stenella coeruleoalba), ki živi v globokem južnem Jadranu (v Sloveniji jih opazimo redko). Druga najštevilnejša vrsta, ki je tudi najbolj razširjena po celotnem Jadranu, je velika pliskavka (Tursiops truncatus), ki živi tudi pri nas in jo raziskovalci Morigenosa proučujejo že več kot 20 let.

Navdušenje ob srečanju s kitom grbavcem februarja 2009 v Piranskem zalivu FOTO: Boris Šuligoj
Navdušenje ob srečanju s kitom grbavcem februarja 2009 v Piranskem zalivu FOTO: Boris Šuligoj

V Jadranu je bil nekoč pogost tudi navadni delfin (Delphinus delphis), ki pa je danes zelo redek. V južnem Jadranu sta v manjšem številu prisotna še okrogloglavi delfin (Grampus griseus) in Cuvierjev kljunati kit (Ziphius cavirostris), ki je absolutni svetovni rekorder v potapljanju na dih, saj se lahko potopi tudi do 3000 metrov in pod vodo ostane več kot tri ure. Občasno se pojavljata tudi brazdasti kit (Balaenoptera physalus), ki je vsake toliko opažen v Sloveniji, ter kit glavač (Physeter macrocephalus). Druge vrste Jadransko morje obiščejo zelo redko, med njimi je recimo kit grbavec (Megaptera novaeangliae), ki je leta 2009 dva meseca bival v slovenskih vodah.

Občutljivi ekosistem

Jadransko morje je eno od najbolj obremenjenih sredozemskih območij, izpostavljeno mnogo negativnim dejavnikom. Med 19. stoletjem in sredino 20. stoletja je bilo v Jadranu namerno pobitih na tisoče delfinov, kar je med drugim vodilo v skoraj popolno izginotje navadnega delfina. Danes se jadranski kiti in delfini soočajo z mnogo grožnjami, ki vključujejo skupne učinke degradacije in izgube habitatov, čezmernega izlova njihovega plena, naključne smrtnosti v ribolovnih orodjih, antropogenega hrupa, plastičnih odpadkov, kemičnega onesnaženja in podnebnih sprememb. Jadran je zaradi polzaprtosti in relativne plitvosti še posebno občutljiv ekosistem, med drugim je kočarjenje v njem (ribolov z vlečnimi mrežami) najintenzivnejše na svetu.

Vodilni avtor omenjene študije dr. Giovanni Bearzi navaja: »V preteklosti so delfine obravnavali kot škodljivce, njihovo ubijanje pa je bilo razširjeno predvsem zaradi zmanjšanja konfliktov z ribištvom. V Jadranskem morju so kampanje za iztrebljanje delfinov spodbujali organi, pristojni za upravljanje ribištva, in ti poboji so se izvajali več kot stoletje, vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja.« In dodaja: »Danes vemo, da veliki plenilci, kot so denimo kiti, delfini in morski psi, niso škodljivci, temveč v morskih ekosistemih igrajo zelo pomembno vlogo. Podatki so jasni: če želimo zdravo in bogato morje, od katerega smo odvisni tudi ljudje, potrebujemo zdrave populacije velikih morskih plenilcev.«

Avtorji raziskave verjamejo, da bo objavljena študija služila kot koristen vir informacij tudi za raziskovalce in odločevalce. Ob sicer redkih opažanjih kitov in pogostejših razveseljivih srečanjih z delfini pri nas velja opozoriti, da je to v zadnjem desetletju postalo v svetu ne tako zanemarljiv posel. Kjer se pojavljajo, se razvija tudi ponudba agencij za turistične oglede. Po nekaterih podatkih si na leto kite ogleda krepko čez 10 milijonov ljudi, kar prinese precej zaposlitev in navrže ogromno denarja. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije