Pri Regini diši po kruhu in potici

V poplavi trgovskih centrov z obilno ponudbo vseh vrst kruha in peciva si je težko predstavljati preživetje trgovinice kje na podeželju. Včasih je bilo kar veliko malih špecerij za vogalom, kjer si se oglasil in se ob nakupu še pomenkoval s trgovko, ki je bila morda tvoja znanka iz vasi. V sobotnih dopoldnevih pa so se pred trgovino zbrali možakarji, kmetje, naložili fas'ngo v avto in mimogrede skupaj spili kakšno pivo, preden so spet sedli na traktor.

Opisana romantika je izginila iz vasi, saj so vaške trgovine čez noč po vrsti izginile.

Pa vendarle velike trgovine z obloženimi policami in svojo ponudbo ne morejo pričarati pristnega okusa domače potice pa tudi skorja kruha ni tako hrustljava kot pri tistem iz domače krušne peči.

 Regina Eniko iz Žirov je najprej delala v Alpini, doma pa na začetku bolj za hobi pekla potice in kruh. Čeprav izvorno doma s kmetov s Hotavelj, vajena kmečkih opravil in kuhe, priznava: »Morala sem speči kar precej potic, preden se mi je stvar usedla pod roke.« Danes seveda ne razmišlja več, kako bi zamesila testo ali kako bi pripravila peč, kljub vsemu pa opozarja, da je vsaka peka samosvoja reč: »Pri vsaki moraš biti pozoren. Prevelika rutina ni dobra, saj lahko izgubiš občutek za morebitne napake.«

Obnovili so družinsko hišo in ohranili krušno peč in štedilnik na drva. »S pečjo je kar veliko dela, a meni je bilo v njej vedno lepo zakuriti, zato sem začela v njej peči kruh.«

Enkrat smo bili zraven pri peki kruha v krušni peči, zares romantično, a tudi zamudno in tudi naporno, zato na prvi pogled o ekonomiki nima smisla razmišljati.

Ko je družina obnovila staro kmečko hišo, se je v Žireh hitro razvedelo, da vam Žnidarčkova Regina pred prazniki speče potico. »Po starem se je tu reklo Pri Žnidarčk', zato je ime ostalo,« pojasni ime domačije.

Del hiše ob krušni peči so uredili v mali delovni prostor in proizvodnjo je razširila še na izdelovanje rezancev in drugih drobnih testeninskih oblik.

Zlasti pred prazniki se s težavo pogovarja po telefonu. Pred veliko nočjo in božičem speče na desetine potic; pehtranovo, makovo, orehovo, rozinovo in ocvirkovico. Za vsako posebej vam bo zaupala svoj recept.

Na Žnidarčkovi domačiji smo do zdaj lahko potico naročili. Minulo soboto pa so v delu hiše ob starem kozolcu iz leta 1942 odprli trgovinico Žnidarčkova domačija, ki je odprta dvakrat na teden, ob torkih in petkih popoldne.

Trgovinica, vsa v lesu, ni večja od 10 kvadratnih metrov, opremljena je z miniaturnim pultom in policami s kruhom, potico, ki je spečena v lončenih posodah, in rezanci. »To so izdelki iz moje delavnice, sicer pa smo na police postavili tudi marmelado, piškote, moko, kašo, med ter sir z nekaterih lokalnih kmetij,« pove Regina.

Odprtje je bilo res prijetno. Že ob devetih dopoldne so se na Žnidarčkovi domačiji oglasili znanci, prijatelji in občani in pod kozolcem za dobrodošlico poskusili domače žganje ter prigriznili domači kruh. Ob desetih je župnik Andrej Jemec blagoslovil novo trgovino. Oče Viktor Eniko pa nam je povedal, kako je med vojno zaradi otroške radovednosti zagorel kozolec. A kljub vojnemu času so še isto jesen postavili novega, ki še danes stoji.

 Lovrenc Orešnik z ekološke sirarske kmetije Orešnik nam je dal poskusiti kozji sir. Klavdija Pivk z ekološko sadjarske kmetije Blaževc iz Izgorij pri Žireh, kjer pridelujejo ekološka jabolka na dveh hektarjih sadovnjakov, pa nam je povedala, da jim kljub letošnji preobilici jabolk prodaja za zdaj gre. Trgovinica s kruhom, potico in drugim na Žnidarčkovi domačiji je morda lahko dober primer. A Regina opozarja: »Danes je to zame svojevrsten užitek. A minejo leta, preden znaš zares dobro speči potico.« Za konec je dodala, da je trgovinica družinska: »Brez mojih otrok je ne bi bilo.«