Pri slovenščini pekli in analizirali potico

Letošnji velikonočni prazniki so bili drugačni, karantena nas je prikovala na lastne domove, a verjamemo, da ste kljub temu poskrbeli za tradicionalne jedi. Praznikov ni brez potice in letošnja je bila v družinah nekaterih dijakov Ekonomske šole Celje nekaj posebnega.

Pisali smo že, da so dijaki omenjene šole ustvarili krizni časopis Koronko, za nov koronski izziv (dodatno nalogo za dodatno oceno) pa je poskrbela profesorica slovenščine Irena Lasnik s posebno slastno slovensko nalogo: peko potice. »Ker nisem mogla pri pouku oceniti okusa in videza potice, sem vključila pet nalog, seveda iz učnega načrta, ki so nas pripeljale do skupnega cilja: odlična potica, odlična izkušnja, odlična ocena.« In seveda zadovoljstvo vseh, profesorice nad odzivom dijakov in dijakinj, pa tudi 26 sodelujočih, ki so bili navdušeni nad izdelkom.
In kaj je vsebovala naloga?

Dijaki so besedilo, kuharski recept za katero koli potico, prepisali, oblikovali, upoštevali nejezikovne prvine jezika in navedli vir, pa naj bo to spletna stran, debela kuharska knjiga ali babičin zvezek. Rešili so učni list, kjer so ugotavljali značilnosti kuharskega recepta kot vrsto besedila, napisali uradno in neuradno velikonočno voščilo, mnoga so poslali naslovnikom, ter napisali mnenje o nalogi, zapisali, kako je potekalo delo, morda kakšen pripetljaj. Pa seveda priložili svojo fotografijo z izdelkom.

»Neverjetno, kako so mi dijaki polepšali in popestrili praznične dni, ko so začele po elektronski pošti leteti potice. Koliko navdušenja je bilo ob delu z babico, mamo, sestro, tudi fantom prek videoklica! Resnično sem ponosna na svoje dijake,« nam je povedala Lasnikova, ki se je kar nekaj dni ukvarjala s poticami. Nastal je celo štiriminutni videorecept, ki ga je dijak objavil na facebooku.
 

Med dijaki pravi mojstri

Peke so se z veseljem lotili tudi fantje. Andrej Zabav, dijak četrtega letnika, je v projektu videl zanimiv izziv, saj sicer ne kuha in ne peče, pri delu pa mu je pomagala mama. Potico sta spekla po receptu iz njene kuharske knjige, s končnim izdelkom je bil zelo zadovoljen: »Potica je odličnega okusa in čudovitega videza.« Lea Debeljak jo je pekla z mamino pomočjo.


»Med delom sva uživali in bili res dobra ekipa. Veliko sem se naučila, saj je mami dobra učiteljica. Najtežji del zame je bilo valjanje testa, saj zahteva natančnost in preciznost.« Potica je šla družini v slast, Lea pa si je postavila nov izziv: lotila se bo pehtranove potice. Nataša Kliček jo je pekla s fantom. »Ker zaradi virusa ne moreva biti skupaj, sva bila ves čas peke na videoklicu.« Zaradi neizkušenosti ji je vzela precej časa, pravi, in še, da je v receptu spregledala dodatne nasvete in namesto dveh naredila eno zelo veliko.


»Kljub temu je bila odličnega okusa.« Recept, po katerem se je peke lotila Maruša Gros, se prenaša iz roda v rod, tako je pekla že njena prababica, nekoč bo sama, saj zelo uživa v peki slaščic, pravi. »Za prvič mi je kar lepo uspela. Ker me je mlajši bratec zmotil, sem v orehov nadev zlila malo preveč ruma,« pravi, čeprav ga družina ni okušala, ko jim je povedala, pa so jo zafrkavali, da je to naredila nalašč, da bi je več ostalo zanjo.