Pri znanem alpinistu hira 50 konjev
Janez Sabolek vztraja, da imajo živali dovolj hrane, domačini trdijo, da so celo brez vode. Veterinarska inšpekcija mu je lani že odvzela 13 konj in enega oslička.
Odpri galerijo
Odvzeti konji in osliček so zdaj v zavetišču v Orovi vasi. FOTO: Arhiv DZK
Ljubljančan Janez Sabolek, nekdanji znani alpinist in jamar, se je leta 2010, ko mu je ljubljanska veterinarska inšpekcija zaradi domnevnega zanemarjanja konjev že močno dihala za vrat, z 18 živalmi umaknil v Mali Dol pri Komnu. Svoji čredi je dodal nekatere zapuščene konje, populacija se od takrat menda povečuje, čeprav so Saboleku oziroma društvu Venetika decembra lani na podlagi odločbe veterinarske inšpekcije odvzeli 13 konj in oslička.
Preostalim 42 se je nedavno pridružil še naraščaj, kolikšen, nam Sabolek ni povedal, a so živali – po neuradnih podatkih naj bi jih bilo najmanj 50 – po navedbah zaskrbljenih občanov v obupnem stanju. »Nekateri konji so privezani že 14 dni, več dni brez hrane in vode, na Krasu pa je suša,« so nam sporočili pred dnevi, s prošnjo, da jih ne imenujemo.
Pozimi je Sabolek dobil donacijo sena in druge krme, a ta je zdaj pošla. Čeprav naj bi bila površina tamkajšnjih zemljišč, kjer se njegovi prostoživeči konji pasejo, za tolikšno čredo znatno premajhna, pa tudi trave menda nikoli ni bilo v izobilju, ampak predvsem drevje in kamenje, se Sabolek tem ne strinja.
»Hrane je v naravi dovolj,« je odgovoril na vprašanje, ali njegovi konji spet stradajo. Vprašali smo ga, ali potrebuje pomoč in
krmo zanje, pa je odvrnil, da pomoči, tudi če jo potrebuje, ne išče, bi pa njemu prav prišla kakšna klobasa. Da so konji brez vode, ravno tako zanika. »Konji so ogroženi, kadar se vmešate mediji,« trdi Sabolek, prepričan, da mu ljudje nagajajo, novinarji pa so tisti, ki so ga predstavili kot tolovaja in mučitelja konjev. »Tak pristop mi ni všeč, imam zavetišče za konje in nisem nikakršen zbiratelj.«
S Sabolekom, ki je po odločbi o prepovedi reje kopitarjev svoje konje že leta 2012 prepisal na društvo Venetika in tako formalno nima konj, je pa zakoniti zastopnik društva, smo se pogovarjali o kastraciji konjev, ima namreč, tako sam pravi, več kot 20 žrebcev. »O subvenciji teh stroškov sem se pogovarjal z občino, a bi tudi sam moral primakniti tisočaka, tega pa nimam.«
Zanikal je navedbe, da bi konje tepel, o čemer ima predsednica Društva za zaščito konj Natalija Nedeljko, ki je odvzete konje in oslička po ceni 10 evrov za vsakega odkupila od inšpekcije, drugačno mnenje. »Tisti konji, ki so bili s Sabolekom v kontaktu, se ne bojijo ničesar razen človeškega dotika, pri tem se tresejo po celem telesu,« pravi in spomni na pričevanje Ljubljančanke Urške Markelj, »ki je Saboleku pri konjih nekoč pomagala, videla je grozovite oblike njegovega mučenja«. To je za Novice potrdila tudi Markljeva.
Nedeljkova verjame, da so konji spet brez hrane in vode, meni, da si občani tega ne izmišljujejo: »Pričakovali smo, da se bo zgodba ponovila v še hujši obliki.« Povedala nam je, da so bili konji, ki so jih oskrbeli, premraženi in sestradani, zanemarjeni in polni parazitov, zdaj pa že izbirajo, kaj bodo jedli: »Pridobili so težo, radi so v zavetju, na suhem in pod streho, ki je tam niso imeli. Dve kobili sta povrgli žrebička, prija jima, da sta na mehkem.«
Medtem ko se pristojni ne zganejo, če odštejemo, da so jih za »dobrobit živali odvzeli skupaj 14, drugih pa ne, saj niso bili v takem stanju«, Nedeljkova poudarja, da vseh živali sploh videli niso, ker niso naredili resnega ogleda, konji so razkropljeni vsepovsod. Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pravijo, da bo inšpekcija naše novinarsko vprašanje vzelo kot prijavo, »ukrepi da bodo odvisni od ugotovljenega stanja«.
V suši so menda celo brez vode.
Preostalim 42 se je nedavno pridružil še naraščaj, kolikšen, nam Sabolek ni povedal, a so živali – po neuradnih podatkih naj bi jih bilo najmanj 50 – po navedbah zaskrbljenih občanov v obupnem stanju. »Nekateri konji so privezani že 14 dni, več dni brez hrane in vode, na Krasu pa je suša,« so nam sporočili pred dnevi, s prošnjo, da jih ne imenujemo.
Ljudje mu nagajajo
Pozimi je Sabolek dobil donacijo sena in druge krme, a ta je zdaj pošla. Čeprav naj bi bila površina tamkajšnjih zemljišč, kjer se njegovi prostoživeči konji pasejo, za tolikšno čredo znatno premajhna, pa tudi trave menda nikoli ni bilo v izobilju, ampak predvsem drevje in kamenje, se Sabolek tem ne strinja.
»Hrane je v naravi dovolj,« je odgovoril na vprašanje, ali njegovi konji spet stradajo. Vprašali smo ga, ali potrebuje pomoč in
Janez Sabolek Foto: Marko Feist
S Sabolekom, ki je po odločbi o prepovedi reje kopitarjev svoje konje že leta 2012 prepisal na društvo Venetika in tako formalno nima konj, je pa zakoniti zastopnik društva, smo se pogovarjali o kastraciji konjev, ima namreč, tako sam pravi, več kot 20 žrebcev. »O subvenciji teh stroškov sem se pogovarjal z občino, a bi tudi sam moral primakniti tisočaka, tega pa nimam.«
»Živali je treba nujno zdravstveno oskrbeti, žrebce kastrirati. Seveda bi jih lahko prevzel pristojen urad, jih namestil v Lipici, ki je dovolj velika. Konji bi imeli vso oskrbo, hrano in razmere, kakršne si zaslužijo, a to stane nekaj denarja, lažje je obrniti glavo in ne rešiti težav, ki bi jih morali v celoti že ob odvzemu leta 2019,« razmišlja predsednica društva za zaščito konj Natalija Nedeljko.
Zanikal je navedbe, da bi konje tepel, o čemer ima predsednica Društva za zaščito konj Natalija Nedeljko, ki je odvzete konje in oslička po ceni 10 evrov za vsakega odkupila od inšpekcije, drugačno mnenje. »Tisti konji, ki so bili s Sabolekom v kontaktu, se ne bojijo ničesar razen človeškega dotika, pri tem se tresejo po celem telesu,« pravi in spomni na pričevanje Ljubljančanke Urške Markelj, »ki je Saboleku pri konjih nekoč pomagala, videla je grozovite oblike njegovega mučenja«. To je za Novice potrdila tudi Markljeva.
Zdaj so se že poredili
Nedeljkova verjame, da so konji spet brez hrane in vode, meni, da si občani tega ne izmišljujejo: »Pričakovali smo, da se bo zgodba ponovila v še hujši obliki.« Povedala nam je, da so bili konji, ki so jih oskrbeli, premraženi in sestradani, zanemarjeni in polni parazitov, zdaj pa že izbirajo, kaj bodo jedli: »Pridobili so težo, radi so v zavetju, na suhem in pod streho, ki je tam niso imeli. Dve kobili sta povrgli žrebička, prija jima, da sta na mehkem.«
Mag. Andreja Štok z Občina Komen pojasnjuje: »Občino so o neustrezni oskrbi konj, o pobegih konj ter posledično ogrožanju varnosti lastnine in oseb na cestnih telesih, kot tudi o uničevanju poljščin, obvestili posamezniki. Na problematiko, povezano z rejo večjega števila konj na območju občine, smo vseskozi opozarjali pristojne inšpekcijske službe, ter jih pozivali k ukrepanju, pri čemer so se nekatere inšpekcijske službe izrekle za nepristojne, nekatere pa so izpostavile dobro skrb g. Saboleka za živali. V zvezi z navedeno problematiko je PU Koper dvakrat organizirala delovno srečanje (decembra 2017 in februarja 2019), na enem od teh sta poleg predstavnikov pristojnih institucij sodelovala predstavnika Občine Komen. Občina Komen je pozvala tudi pristojno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, naj pristopi k čimprejšnji rešitvi te problematike, sočasno pa tudi k preveritvi ustreznega nadzora pristojnih inšpekcijskih služb nad rejci.«
Medtem ko se pristojni ne zganejo, če odštejemo, da so jih za »dobrobit živali odvzeli skupaj 14, drugih pa ne, saj niso bili v takem stanju«, Nedeljkova poudarja, da vseh živali sploh videli niso, ker niso naredili resnega ogleda, konji so razkropljeni vsepovsod. Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pravijo, da bo inšpekcija naše novinarsko vprašanje vzelo kot prijavo, »ukrepi da bodo odvisni od ugotovljenega stanja«.
