Prihajajo spremembe v šolstvu, zaradi katerih se mnogi držijo za glavo

LJUBLJANA – Novo šolsko leto že trka na vrata in z njim prihajajo nekatere spremembe, ki bi lahko šolski sistem obrnile na glavo. S 1. septembrom namreč začnejo veljati spremembe nekaterih pravilnikov na področju srednjega šolstva in dijaških domov, na podlagi sprememb zakona o gimnazijah in zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (več o spremembah pravilnika preberite na povezavi).

Ravnatelji se držijo za glavo, po novih določbah bodo namreč lahko polnoletni dijaki prepovedali svojim staršem vpogled v ocene ali pogovor z učiteljem na govorilnih urah, si sami pisali opravičila, profesorji pa jih ne bodo smeli poslati iz razreda, če bodo motili pouk … »Starši tako ne bodo sodelovali v postopku vzgojnega ukrepanja, šola pa jim tudi ne vroča različnih pisanj (obvestil, sklepov, odločb in podobno), razen če dijak s tem soglaša,« se glasi ena od določb.

To je paradoks

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sicer pred sprejetjem pravilnika ravnateljev sploh ni povprašalo za mnenje. Iz Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije so zato na ministrstvo že naslovili pripombe in pomisleke o sprejetih novostih, ki po njihovem mnenju že v teoriji zelo spreminjajo šolska pravila, v praksi pa lahko vodijo do prav paradoksalnih situacij. »Predstavljajte si, da učitelj dijaku izda vzgojni ukrep, dijak ga lahko na licu mesta podpiše in vrne učitelju. Moramo se zavedati, da nekateri dijaki dopolnijo 18 let že v tretjem letniku, kar pomeni, da je polnoletnih dijakov na šoli precej,« je povedal ravnatelj Gimnazije Poljane Bojan Bogatec Končan.
 
Predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al Mansour je tudi poudarila, da pravilnik šolnikom predvsem nalaga še več nepotrebnega administrativnega dela. Že zdaj je namreč veljalo, da je lahko polnoletni dijak s pisno izjavo onemogočil staršem vpogled v ocene. »Srenjo je zdaj zlasti razburilo pridobivanje soglasij vsakega posebej, kar pomeni samo dodatno papirologijo. Če kdo ni želel, da starši vidijo ocene, mu je to zakonodaja omogočala že zdaj,« je povedala Al Mansourjeva in dodala še, da so se sicer dijaki zelo redko odločali za to, večinoma le v primerih, kjer so živeli ločeno od staršev.

Poudarila je še, da bo pomembno vlogo igrala tudi svetovalna služba, »zlasti v tistih družinah, kjer že zdaj ni bilo nekega konsenza«. Kako bo s pisanjem opravičil, je drugo vprašanje. »Tu bo veliko vlogo odigral razrednik, ki ima po zakonu tudi pravico opravičilo zavrniti.«

Tolmačenje sprememb

»Dejstvo, da se s polnoletnostjo spremeni status otroka, je nesporno in v šolski zakonodaji je to upoštevano na ustrezen način. Šole se pomena polnoletnosti dijaka zavedajo in temu ustrezno ravnajo. Drži pa, da se je glede varovanja osebnih podatkov povečala občutljivost posameznikov in javnosti. K temu sta pripomogla tudi neposredna uveljavitev Evropske uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR) in medijsko ozaveščanje javnosti o pomenu varovanja osebnih podatkov,« pa so pojasnili na ministrstvu, ki ga vodi Maja Makovec Brenčič. Potrdili so tudi, da bodo, upoštevajoč poslane predloge ravnateljev, »pripravili tolmačenje navedenih sprememb«.

»Otrok mora v srednji šoli sam skrbeti za svoje izobraževanje, če ne, naj gre nazaj v vrtec«

Že res, da z dopolnjenim 18. letom mladostniki sami odgovarjajo za svoja dejanja, toda starše in učitelje upravičeno mučijo pomisleki, da bodo te pravice dijaki izkoriščali – v svoj minus. Za mnenje smo povprašali tudi mamo dveh deklet, ki sta pred nedavnim zaključili šolanje v srednji šoli in sta danes, tako kot ona, uspešni arhitektki. Maca Strle pravi tako: »Vprašanje je, ali so starši vzgojili svojega otroka v samostojnega najstnika, ki je sposoben prevzemati odgovornost za svoje odločitve in se zaveda njihovih posledic, so ga vzgojili tako, da se je sposoben vklopiti v izobraževalni sistem, ki ima svoja pravila in se jih drži, čeprav se mu včasih zdijo 'brez zveze', so si starši zgradili svojo avtoriteto pri otrocih z nesebično ljubeznijo, s tem, da delajo vedno samo to, kar tudi učijo, in da jim otroci verjamejo in zaupajo ter da starši tudi otrokom pustijo delati napake, iz katerih se učijo. V takem odnosu otroci staršem zaupajo in so veseli starševske pomoči. V takem odnosu ni bojazni, da bi se otroci lagali, in ni bojazni, da ne bi dovolili staršem, da imajo pregled nad dogajanjem, kajti le tako lahko pomagajo otroku, kadar pomoč potrebuje. Šola, kot tudi vsaka ustanova, ima svoja pravila, vendar ima tudi vsaka družina svoja pravila in odnose, na katere ne more vplivati nobena uredba ali zakon. Vsekakor pa mora otrok sam skrbeti za svoje izobraževanje, in če tega v srednji šoli ne zmore, naj gre nazaj v vrtec (očitno je nekaj vmes izpustil).«

Uspešna podjetnica iz Novega mesta, Barbara Brajčič, pa je zgornja razmišljanja še dopolnila: »A verjetno obstajajo tudi 18-letniki, kjer jim starši na marsikateri ravni ovirajo prosto izbiro odločanja, so preveč nagnjeni k nadzoru svojih otrok in mogoče bo prav za slednje tak zakon dobrodošel. Še vedno pa prisegam na pogovor in ustvarjeno zaupanje med otroki in straši.«

Kot snažilka za čiščenje dijak odgovoren za svoja opravičila

Kaj pa o tem menijo dijaki? Rok Grašič, ki bo septembra šel v tretji letnik srednje medijske in grafične šole Ljubljana, marca drugo leto pa bo dopolnil 18 let, nam je povedal: »Na idejo v zvezi z opravičili je treba gledati z dveh zornih kotov, ker je tovrstna sprememba gotovo dvorezni meč. Nekateri dijaki bodo to izkoristili sebi v prid, da bodo lahko zabeležili več odsotnosti, ne da bi jim bilo treba za 'dovoljenje' prositi svoje starše, drugi dijaki pa bodo tako pridobili nekaj več samozavesti in sprejeli novo odgovornost, ki jim jo ponuja življenje. Za prve je to nekaj idealnega, drugim pa je, predvidevam, vseeno.«

Dodal je še, da pozdravlja poteze, zaradi katerih se mladi bolj zavedajo, da nosijo njihove odločitve – bodisi pravilne bodisi napačne – določene posledice. »Kakor je direktor zadolžen za vodenje podjetja, snažilka pa za čiščenje, bomo dijaki, ko bomo stari 18 let, odgovorni za svoja opravičila. Vedno pač ne bomo imeli ob svojem boku staršev, ki bi nas varovali pred vsemi vplivi zunanjega sveta, zato tovrsten ukrep ni nekaj, česar bi se morali bati,« je zrelo razmišljal dijak.