Prihodnje leto bodo prvič streljali šakale

Ko smo dr. Huberta Potočnika z biotehniške fakultete vprašali, kdaj nazadnje je pri nas živel šakal oziroma kdaj smo ga iztrebili, smo dobili presenetljiv odgovor.

»Šakal ni pri nas nikoli živel. Niti v daljni preteklosti ne, ko se je po naših gozdovih potikalo denimo v 14. stoletju izumrlo govedo tur. Pa tudi prej v antiki ne, ko so po kontinentu še lomastili leopardi in levi.« Pri nas se je za stalno naselil šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat njihovo število stalno raste.

Danes živi na Ljubljanskem barju, območju Bele krajine, Cerkniškega jezera, zgornjega Posočja, ob Dravi, na Dravskem polju, na Kozinskem, Sežanskem in goriškem Krasu, Planinskem polju, v Prekmurju ... Skratka, že skoraj po vsej Sloveniji z izjemo višjih hribovij in strnjenih gozdov.

Do nedavnega je bil zakonsko opredeljen kot ogrožena, zavarovana vrsta; zdaj je zavarovana, a lovna vrsta, pri čemer ga lovci še ne smejo loviti, saj zanj na zavodu za gozdove šele pripravljajo upravljavski načrt, ki vključuje tudi odstrel.

Mislili so, da jih je 400

Pred samo par leti so strokovnjaki menili, da se po Sloveniji potika okoli 400 šakalov. No, kot nam je povedal Potočnik, po zadnjih opažanjih oziroma sistematičnem monitoringu vrste ocenjujejo, da jih je že vsaj 1000.


Gre za izrazito oportunistično vrsto, ki se znajde in preživi skoraj povsod, v vseh okoliščinah in jo je, ko se enkrat v prostoru ustali, zelo težko nadzorovati.

Škoda po šakalu na domačih živalih se povečuje. Leta 2016 so kmetom povzročili za nekaj manj kot 8000 evrov škode, lani pa že skoraj za 19.000 evrov. To je v primerjavi s 160.000 evri, za kolikor sta škode povzročila volk in medved, še vedno malo. Šakal se namreč prehranjuje pretežno z odpadki, manjšimi glodavci in mrhovino. Po svoje je nekakšen čistilec okolja.
Lovec in strokovnjak za divjad prof. dr. Boštjan Pokorny z Visoke šole za varstvo okolja iz Velenja sicer opozarja, da naraščajoča statistika škode pri šakalu ne more biti merodajna, saj ni zanesljiva. Ljudje malih škod običajno ne prijavljajo, izginulo žival pa lahko odnese tudi lisica. Za nastalo škodo je zato težko in neupravičeno kar tako obdolžiti šakala, čeprav se bo s širjenjem populacije zagotovo povečevala. »A morda spet ne tako zelo, kot bi pričakovali, saj je šakal prišlek v našem okolju, zato še nimamo nobene resne analize njegovih vplivov. Kakšno mesto bo zavzel v razmerju z drugimi vrstami, denimo, lahko za zdaj zgolj ugibamo,« pove Pokorny.

Razmnoževalna sposobnost šakala je v ugodnih razmerah, kar v Sloveniji zagotovo so, izjemna. Na enako velikem območju, na kakršnem lahko živi denimo trop volkov, lahko živi mnogo več šakalov, mladi oziroma neteritorialni osebki pa se lahko izjemno hitro širijo v prostoru, tudi na zelo velike razdalje, ki presegajo 100 km na dan.


»Pred meseci smo ujeli pet šakalov in jim nataknili sledljive elektronske ovratnice. Izkazalo se je, da se družijo le občasno,« pove dr. Potočnik.

Najprej so se mu smejali

Prvič so šakala v Sloveniji opazili že v letih 1952/1953 na Ljubljanskem barju in pri Tolminu. Redno pa se je pri nas začel pojavljati v osemdesetih. Eden prvih, ki so ga opazili in vedeli, da gre za novo vrsto v okolju, je bil lovec, vinogradnik in mizar Jože Zagrajšek z Bočja nad Kostanjevico na Krki: »Mislim da leta 1983 sem bil na obhodu v Krakovskem gozdu. Ravno sem se ustavil, da bi poslušal in se razgledal, ko je kakih 50 metrov stran izza drevesa počasi, zvedavo pritekel kosmatinec. Najprej je povohljal po tleh, nato pa sunkovito dvignil glavo in jo obračal sem ter tja, kot bi skeniral gozd pred seboj.« Jože šakala še nikoli ni videl. »Razen na sliki in po televiziji. A takoj se mi je zdelo, da gre za novega prišleka. Malo sem pomislil, da bi lahko bil tudi domači pes, morda volk, toda njegovi gibi, tekanje so bili drugačni.«

Povedal je svojim prijateljem in kolegom lovcem, da imajo v lovišču gosta, šakala: »Smejali so se in namigovali, da sem že zjutraj preveč spil, da zdaj še lisice ali domačega psa ne prepoznam več. Poskušal sem jih prepričati, pa ni pomagalo. Začeli so me klicati kar Šakal.«

Toda Jože jim ni zameril in je čakal na priložnost, da jim dokaže svoj prav. »Bilo je v devetdesetih, ko sta prišla z lova dva lovca in potrdila, da sta ob robu gozda opazila šakala. No, sem jim rekel. A je šakal pri nas ali ni.«

Opazil ga je še večkrat. »Nazadnje lani nedaleč od hiše. Ponoči pa jih pogosto slišim. Čudno se oglašajo; lisica značilno kavka, šakal nekako tanko tuli in zavija.«

Je v nevarnosti srnjad?

Dr. Pokorny nam je potrdil, da se bo lov na šakala verjetno odprl 1. julija prihodnje leto. »Glede na dosedanje analize bo kvota za odstrel po pričakovanjih in strokovno podprtem predlogu od 100 do 150 osebkov, kar nikakor ne bo prizadelo vrste, hkrati pa bo blagodejno vplivalo na njeno dojemanje oziroma ves upravljavski proces.«

Lovci se bojijo, da bi lahko zaradi številnosti šakala močno upadlo število srnjadi. Dr. Potočnik pove, da bi deloma lahko vplival na stalež divjadi, vendar verjetno ne tako močno, kot nekateri predvidevajo. »Na Hrvaškem je dejansko srnjad na vodnatih, poplavnih območjih (Slavonija, Posavina) upadla zaradi prej spregledanega vpliva zelo nevarnega tujerodnega zajedavca, velikega ameriškega metljaja, in ne zaradi šakala, ki pa se je v teh območjih začel pojavljati sočasno z izrazitim upadom številnosti srnjadi.«

Podobno meni dr. Pokorny, a hkrati opozarja, da morda pri šakalu z odstrelom vendarle zamujamo. »Naš prostor jih sicer prenese še mnogo več, a kakšen vpliv bo večja številnost dejansko imela na druge vrste, trenutno ne vemo. Po nekaterih raziskavah iz tujine lahko zaradi plenjenja lisic srne že zdaj v prvih štirih tednih življenja izgubi celo 30 do 50 odstotkov mladičev. Če se temu pridruži plenjenje šakala, bi bil lahko skupni učinek še toliko večji. A naraščanje številnosti šakala lahko vpliva tudi na številnost lisic, zato je lahko dolgoročno skupni plenilski učinek obeh vrst celo manjši od sedanjega.«

Pokorny navaja primer, kako jih v Bolgariji vsako leto odstrelijo med 25.000 in 30.000, pa to na ocenjeno populacijo (46.000 do 61.000) praktično nima vpliva. »Na Madžarskem jih je okoli 16.000, pa jih odstrelijo kar 8000.« Odstrel je torej z vidika ohranitve vrste povsem neproblematičen, z vidika celovitega upravljanja populacij pa tudi nujen.