Feliks iz Mengša je mislil, da je doživel že vse najhujše. V petek je prikovan na voziček za las ušel smrti

Prvi sončni žarki, ki so prodrli z neba, so resda do kraja razgalili na moč žalostno sliko: razlite reke in potoki, ki so se vrnili v svoje struge, so za seboj pustili še nešteto novih in odprtih ran. Toda množični prizori delavnih ljudi, ki so včeraj urejali svoja uničena bivališča, so pokazali jasen žarek upanja, izjemno energijo, prizadevnost, složnost in solidarnost, recept, s katerim se bo življenje sčasoma uredilo in spet vzpostavilo.

Feliks Burgar kaže, do kod je segala voda. FOTO: Dejan Javornik

Tudi Mengeš se poskuša postaviti na noge. Minuli konec tedna je namreč tudi ta kraj, znan predvsem po ponosnih obrtnikih, glasbilarstvu in izdelovanju harmonik, neskončno trpel. Poplavila ga je Pšata, ki se je razlila celo po območju, kjer se ni še nikoli.

Skoraj sto metrov od Pšate živi 66-letni domačin, ime mu je Feliks Burgar. In tudi njegovo dvorišče je včeraj kazalo sliko čisto pravega opustošenja. »Jebemu, vse je plavalo, vse!« je izdavil. In dodal: »Niti enega kosa pohištva nimam več, niti enega, vse je šlo!« Za hip je premolknil ter se spomnil petkovega jutra: »Komaj sem se rešil; lahko bi utonil.«

Po sodnem dnevu in katastrofalni hudi uri so zdaj napočile ure čiščenja in urejanja. FOTO: Dejan Javornik

Najhujše, kar se mu je zgodilo

»Resnično, tako hudo nam še ni bilo!« je dejal človek, ki je prikovan na invalidski voziček. Mineva natanko deset let, odkar je padel in si zdrobil tri vretenca. »Moja hči je bila vrhunska športnica v namiznem tenisu. V mengeški telovadnici je trenirala 20 let. Ker sem električar, so me večkrat poprosili za pomoč, sploh kadar je bilo treba kakšno žarnico zamenjati.« In tudi onidan se je priljubljeni Ferči brez pomisleka povzpel na lestev, a ta je bila žal prekratka. »Žarnica ni svetila, nakar me je ruknil še štrom, na lepem sem izgubil ravnotežje in padel s štirih metrov naravnost na parket.« Za mesec dni je moral v klinični center in še za pol leta na rehabilitacijo v Sočo. »Zdaj sem takšen, kot sem, pravzaprav sem resnično hvaležen bogu, da sem vsaj takšen, ne, ne dam se!«

Potem pa pride huda ura in tudi takšen človek, kakršen je Feliks, ki je bil dotlej prepričan, da je najhujše v življenju že preživel, doživi, kot je dejal, »najhujše, kar se mi je kdaj zgodilo, vam povem, bilo je to hujše od nesrečnega padca pred desetimi leti«!

Če bo še malo narasla ...

Feliks je bredel po spominu ter se spomnil, da je začelo njegovo pritlično stanovanjsko hišo zalivati okoli pol devetih zjutraj ter da je bilo pravzaprav že v nekaj minutah vse pod vodo. »Gasilci so z alarmi resda opozarjali, a nisem pričakoval, da bo šlo tako hitro …« Voda je narasla že čez vse možne mere: od tega, da je je bilo do gležnjev, pa do tega, da je bila že v višini oken, je trajalo pičlih petnajst minut. Feliks je telefon in denarnico povsem instinktivno položil v plastično posodico od sladoleda in ju nevede rešil. Pozneje se je izkazalo, da sta bila ta dva predmeta tudi edina, ki sta mu ostala!

Deponije uničenih stvari so bile včeraj, ne le v Mengšu, temveč po vsej Sloveniji, strašljivo polne. FOTO: Dejan Javornik

»Že v naslednjem trenutku me je voda odnesla v ta prostor,« je pokazal. Medtem ko je nivo že nezadržno naraščal, se je spomnil, da ima v predalu svoje pisalne mize še neke bistvene dokumente. Hotel jih je rešiti. Z vozičkom se je že pognal po prilagojeni, a nepritrjeni klančini, odprl predal, tedaj pa opazil, da ima vodo že do pasu. Opazil pa je še nekaj, in sicer da je leseno klančino na lepem dvignilo in da plava sredi njegove sobe. Klančine, ki mu pomaga, da sploh lahko pride z vozičkom iz sobe, zdaj ni bilo več. Znašel se je v izjemno kočljivi situaciji. Ker je imel telefon na polici v plastični posodici, tudi ni mogel nikogar poklicati. V najtežjem trenutku v življenju je bil v 150 let stari domačiji sredi Mengša – čisto sam. »Iz sobe, polne vode, zdaj nikakor nisem mogel. Na vse kriplje sem sicer poskušal, pa ni šlo. Pomislil sem: 'Če bo voda še malo narasla – bom utonil.'«

Uničilo mu je električni voz

Takrat pa je začela delovati Feliksova neznanska želja po življenju, ta nevidna nadčloveška sla po preživetju. »Takrat sem se nalašč prevrnil …« Pljusknil je v vodo in se, ko je bil že do vratu v njej po zadnjici mukoma nekako le priplazil iz sobe. Mukoma zato, ker je moral poriniti po vodi najprej sebe, potem pa še voziček, pa spet sebe in spet voziček in tako naprej. Po naraščajoči vodi se je pomikal po polžje, a uspelo mu je in se je vendarle rešil. »Če bi voda še čisto majčkeno narasla, bi crknil,« je dejal in se spomnil obeh gasilcev, ki sta v tistem pribredla in ga zvlekla na varno.

Ko sta ga reševala, je nenadoma Feliks sredi dvorišča zagledal čolniček v obliki plastične banjice, v katerem je bil nekoč sicer sladoled, zdaj pa sta se v lupinici po vodni gladini ležerno prevažala – Feliksov telefon in njegova denarnica. Edino, kar mu je še ostalo.

Spisek vsega, brez česar je ostal, bi bil namreč predolg. Morda le to, da mu je prevrnilo tudi cisterno z vsem kurilnim oljem vred, ter da mu je voda zalila in uničila električni voz, ki si ga je kupil sam, zanj pa odštel 4200 evrov, saj država tega ne krije. Imel ga je zato, da se je počutil svobodnejšega in mobilnejšega.

»Samo še to bom dejal: 'Fantje, najebal' smo!'« je sklenil v svojem slogu. Pa to še zdaleč niso bile njegove zadnje besede: Feliks Burgar je človek, ki se niti približno ne predaja! Kar je že večkrat dokazal. Nazadnje na petkov sodni dan.