Primorci niso imuni, ampak so hitro ukrepali
Na severnem Primorskem ne narašča število okuženih, teh je še vedno 21. K odzivnosti so jih spodbudili tudi pretresljivi prizori na italijanski televiziji.
Odpri galerijo
Predstojnik koprske Območne enote NIJZ Milan Krek FOTO: Blaž Samec
Ajdovsko občino z manj kot 20.000 prebivalci je med zadnjimi doletel prvi potrjen primer okužbe z novim koronavirusom. Ne le Ajdovci, dobro jo je za zdaj odnesla kar celotna Vipavska dolina, pa tudi preostala Goriška. Podobno je z obalno regijo. Do zdaj so na Goriškem potrdili zgolj 21 primerov okužbe s covidom-19, na Obali 22. Pa čeprav je bila zaradi bližine meje z Italijo prisotna povsem realna bojazen, da bo prav ta del Slovenije najbolj na udaru, že zaradi vsakodnevnih stikov s sosednjo Italijo.
V centrali se je šepetalo, da bo prav od prve bojne linije pred koronavirusom odvisno, kako jo bodo odnesli preostali deli države. Ker pa je število potrjenih primerov okužb še zmeraj tako majhno, so se sprožile govorice, da virus ni prišel v te konce tudi zaradi (nedokazano) boljših genov, zaradi katerih naj bi bil imunski sistem teh prebivalcev boljši od drugih, nekateri so s prstom kazali celo na burjo in značilne geografske razmere, ki naj bi bile neugodne za raznos virusa.
Milan Krek, predstojnik koprske Območne enote NIJZ, je podobne govorice umiril z lastno izkušnjo: »Devetnajstega februarja sem priletel na beneško letališče ob pol polnoči. Po pristanku dolgo nismo vedeli, zakaj nas ne spustijo z letala. Potem so nam povedali, da se je morala zbrati ekipa, ki nam bo izmerila temperaturo. Enako je bilo na tržaškem letališču Ronke. Razdalja med Ronkami in Koprom je samo kakšnih 50 kilometrov. Torej bi bilo pomembno, da bi v slovenskem prostoru že takrat vpeljali določene ukrepe, pa se to ni zgodilo. Tedaj so nam razlagali predvsem o tem, naj ne delamo panike. A mi, ki živimo blizu Italije in vsak dan gledamo italijanske programe, smo lahko videli, kako vozijo s kamioni krste iz bolnišnic, videli smo vso tragiko njihovih zdravnikov, zato smo se prekleto zavedali, kaj se dogaja v sosednji državi, neumorno pošiljali signale v Ljubljano, ta pa ni odgovarjala. Zakaj imamo torej na Primorskem toliko manj okuženih? Ko sem tisti ponedeljek, 24. februarja, prišel v službo, smo že držali distanco in že takrat izvajali aktivnosti ...«
Da so Ajdovci k stvari pristopili mnogo bolj resno kot marsikdo drug, nam je zaupal tudi Egon Stopar, direktor Zdravstvenega doma Ajdovščina: »V zadnjih dneh januarja smo z ministrstva za zdravje dobili e-navodila, kako naj se ravnamo v primeru zaznane okužbe z novim koronavirusom in priporočilo, da se opremimo s potrebnimi zaščitnimi sredstvi in brisi. Takoj smo reagirali, na žalost pa naleteli še na popolnoma nepripravljene dobavitelje, ki so nam v prihodnjih dneh vseeno dostavili nekaj naročenih materialov. Bili smo eden redkih zdravstvenih zavodov, ki so imeli v času zaostritve razmer na zalogi nekaj ustrezne opreme in nekaj brisov. Mesec dni pozneje, 24. februarja, smo z ministrstva prejeli drug
e-dopis, ki je vseboval nekaj strokovnih usmeritev in napotkov, kako naj spremljamo stanje. Še tisto popoldne smo določili interne ukrepe za obvladovanje stanja v zdravstvenem domu, hkrati pa sklenili, da domovoma starejših občanov svetujemo omejitev obiskov, kar sem osebno storil s telefonskim klicem obema direktorjema, oba sta se strinjala in s svojimi sodelavci izvedla vse smiselne ukrepe. Nekateri svojci stanovalcev doma so bili glede tega sicer precej nejevoljni, a se je ukrep izkazal kot eden ključnih! Šestindvajsetega februarja smo se v našem zdravstvenem domu sestali s predstavniki civilne zaščite občine Ajdovščina in Vipava. K zadevi so pristopili skrajno resno in odgovorno, zato sta že 28. februarja v neposredni bližini zdravstvenega doma stala bivalna zabojnika, ki smo ju opremili z vsem potrebnim za odvzem brisov in začasno izolacijo pacientov. Šele dober teden pozneje smo lahko po televiziji spremljali nameščanje bivalnih zabojnikov tudi drugod po Sloveniji.«
Kot blisk so si po celotnem Vipavskem sledili še ukrepi o zaprtju javnih ustanov, prepovedi prireditev in dogodkov. »Hitra odzivnost je bila zagotovo naša prednost,« se zaveda tudi ajdovski župan Tadej Beočanin. Še več: čeprav so bili v njegovi občini dolgo brez okuženega, so do zadnjega stopili skupaj, se povezali in še naprej delujejo, kot bi bili žarišče virusa v Sloveniji! Omogočili so dostavo na dom ranljivim skupinam, zagotovili varstvo otrok, vsem gospodinjstvom pa omogočili tudi dovolj zaščitnih mask, sklepajo se gospodarske in samooskrbne iniciative, s pomočjo katerih bi lahko Ajdovščina po koncu epidemije izšla še močnejša.
Znanstvenik Aleš Štrancar, direktor ajdovskega podjetja BIA Separations: »Naše podjetje trenutno dobavlja produkte šestim različnim podjetjem, ki se trudijo razviti cepivo za koronavirus. V tem trenutku kaže, da je bolj kot vprašanje, kdaj bo cepivo na voljo, pomembno, kako in kje proizvesti več milijard odmerkov. Moja ocena je, da jih bo par milijonov na voljo že do konca leta. Do povečanja proizvodnih kapacitet za 1000-krat pa bo morda treba čakati še več let. Veliko držav se tega že zaveda in zato si prizaevajo za samopreskrbo. Če razvoj cepiva uspe kateremu od podjetij, ki jim dobavljamo naše produkte, bo to povzročalo glavobol tudi nam, saj bomo morali proizvodne kapacitete v pol leta povečati za 10-krat.«
V centrali se je šepetalo, da bo prav od prve bojne linije pred koronavirusom odvisno, kako jo bodo odnesli preostali deli države. Ker pa je število potrjenih primerov okužb še zmeraj tako majhno, so se sprožile govorice, da virus ni prišel v te konce tudi zaradi (nedokazano) boljših genov, zaradi katerih naj bi bil imunski sistem teh prebivalcev boljši od drugih, nekateri so s prstom kazali celo na burjo in značilne geografske razmere, ki naj bi bile neugodne za raznos virusa.
Odzvali so se pred drugimi
Milan Krek, predstojnik koprske Območne enote NIJZ, je podobne govorice umiril z lastno izkušnjo: »Devetnajstega februarja sem priletel na beneško letališče ob pol polnoči. Po pristanku dolgo nismo vedeli, zakaj nas ne spustijo z letala. Potem so nam povedali, da se je morala zbrati ekipa, ki nam bo izmerila temperaturo. Enako je bilo na tržaškem letališču Ronke. Razdalja med Ronkami in Koprom je samo kakšnih 50 kilometrov. Torej bi bilo pomembno, da bi v slovenskem prostoru že takrat vpeljali določene ukrepe, pa se to ni zgodilo. Tedaj so nam razlagali predvsem o tem, naj ne delamo panike. A mi, ki živimo blizu Italije in vsak dan gledamo italijanske programe, smo lahko videli, kako vozijo s kamioni krste iz bolnišnic, videli smo vso tragiko njihovih zdravnikov, zato smo se prekleto zavedali, kaj se dogaja v sosednji državi, neumorno pošiljali signale v Ljubljano, ta pa ni odgovarjala. Zakaj imamo torej na Primorskem toliko manj okuženih? Ko sem tisti ponedeljek, 24. februarja, prišel v službo, smo že držali distanco in že takrat izvajali aktivnosti ...«
Že februarja postavili zabojnika
Da so Ajdovci k stvari pristopili mnogo bolj resno kot marsikdo drug, nam je zaupal tudi Egon Stopar, direktor Zdravstvenega doma Ajdovščina: »V zadnjih dneh januarja smo z ministrstva za zdravje dobili e-navodila, kako naj se ravnamo v primeru zaznane okužbe z novim koronavirusom in priporočilo, da se opremimo s potrebnimi zaščitnimi sredstvi in brisi. Takoj smo reagirali, na žalost pa naleteli še na popolnoma nepripravljene dobavitelje, ki so nam v prihodnjih dneh vseeno dostavili nekaj naročenih materialov. Bili smo eden redkih zdravstvenih zavodov, ki so imeli v času zaostritve razmer na zalogi nekaj ustrezne opreme in nekaj brisov. Mesec dni pozneje, 24. februarja, smo z ministrstva prejeli drug
e-dopis, ki je vseboval nekaj strokovnih usmeritev in napotkov, kako naj spremljamo stanje. Še tisto popoldne smo določili interne ukrepe za obvladovanje stanja v zdravstvenem domu, hkrati pa sklenili, da domovoma starejših občanov svetujemo omejitev obiskov, kar sem osebno storil s telefonskim klicem obema direktorjema, oba sta se strinjala in s svojimi sodelavci izvedla vse smiselne ukrepe. Nekateri svojci stanovalcev doma so bili glede tega sicer precej nejevoljni, a se je ukrep izkazal kot eden ključnih! Šestindvajsetega februarja smo se v našem zdravstvenem domu sestali s predstavniki civilne zaščite občine Ajdovščina in Vipava. K zadevi so pristopili skrajno resno in odgovorno, zato sta že 28. februarja v neposredni bližini zdravstvenega doma stala bivalna zabojnika, ki smo ju opremili z vsem potrebnim za odvzem brisov in začasno izolacijo pacientov. Šele dober teden pozneje smo lahko po televiziji spremljali nameščanje bivalnih zabojnikov tudi drugod po Sloveniji.«
Zgodnje ukrepanje v Novi Gorici je rezultat tesnega sodelovanja z italijansko Gorico, zato so izjemno hvaležni goriškemu županu Rodolfu Ziberni, ki jih je opozarjal že sredi februarja. Odzvati so se morali bliskovito, saj je v njihovih trgovinah, bencinskih servisih, še zlasti pa v igralnicah ogromen delež italijanskih gostov. Tudi novogoriški župan Klemen Miklavič je že 24. februarja sklical krizni sestanek. Da bi preprečili vstop okužbe iz Italije, so bila s pomočjo stroke že takrat oblikovana prva navodila za ravnanje z gosti, kar štejejo za ključen ukrep. »Izjemno hitro je zaznalo resnost epidemije tudi prebivalstvo in se zato tudi hitreje prilagodilo novim razmeram,« pravijo na občini. Pa še nekaj: medtem ko je 7. marca osrednja Slovenija obupovala nad odpovedjo koncerta Andree Bocellija, so v Novi Gorici že 11 dni prej, bilo je 28. februarja, priporočali odpoved vseh množičnih dogodkov.
Kot blisk so si po celotnem Vipavskem sledili še ukrepi o zaprtju javnih ustanov, prepovedi prireditev in dogodkov. »Hitra odzivnost je bila zagotovo naša prednost,« se zaveda tudi ajdovski župan Tadej Beočanin. Še več: čeprav so bili v njegovi občini dolgo brez okuženega, so do zadnjega stopili skupaj, se povezali in še naprej delujejo, kot bi bili žarišče virusa v Sloveniji! Omogočili so dostavo na dom ranljivim skupinam, zagotovili varstvo otrok, vsem gospodinjstvom pa omogočili tudi dovolj zaščitnih mask, sklepajo se gospodarske in samooskrbne iniciative, s pomočjo katerih bi lahko Ajdovščina po koncu epidemije izšla še močnejša.
