Cene e-polnjenja že astronomske, vlada pozabila na regulacijo

Vlada je pred kratkim v zakonodajni postopek v parlament poslala Zakon o infrastrukturi za alternativna goriva in spodbujanju prehoda na alternativna goriva v prometu. To je bil kar težko pričakovan zakon, saj Slovenija za Evropo zelo zaostajala. Če poslanci sprejmejo tak zakon, bomo žal zaostajali še bolj, je povedal Primož Lemež, Društvo za e-mobilnost Emobility.

Primož Lemež. FOTO: Koka Press, Katja Kodba

»Zakon ne naslavlja niti trenutnih izzivov, kaj šele izzivov prihodnosti. Že na prvi pogled je jasno, da se zakon pisali popolni laiki in ignoranti na eni strani, in državna podjetja, ki si želijo pridobiti monopol in popolni nadzor na področju polnjenja električnih avtomobilov, na drugi strani. Naslanja se na večkrat kritiziran zakon o energiji NEPN (Nacionalni energetski in podnebni načrt). In na koncu se vmeša še nekaj nerazumnih direktiv Evropske unije. Nerazumne pa so zato, ker izvirajo iz daljnega leta 2014 in so stare že skoraj deset let, mi pa jih šele danes implementiramo v našo zakonodajo. Medtem pa v Evropi nastaja povsem nova. V tem desetletju pa so se na področju e-mobilnosti dogodile res velike spremembe. Da predlagatelji zakona to vedo, je povsem jasno, saj me niso želeli v debati na Radiu Slovenija, ko je v Studiu ob 17h tekla beseda o tem zakonu. Uredništvo Studia me je na to debato sicer povabilo, vendar pa so iz Ministrstva za infrastrukturo pogojevali njihov nastop v oddaji samo v primeru, da ne sodelujem.«

Kaj uporabniki res potrebujemo, kaj je tisto najpomembnejše?

»Za polnilno infrastrukturo naj bi po novem skrbel Eles. Gre za infrastrukturo ob avtocestnem križu. Podjetje naj bi polnilne parke postavljalo tam, kjer bi to odgovarjalo njemu, torej tam, kjer je elektrike že v tem trenutku dovolj. Fučka se njim, kje bi se uporabniki želeli polniti in kje bi bilo to pametno. Eden od predlogov je bil tudi ta, da bi se Ljubljančani in vsa podjetja, ki bodo za svojo dejavnost upravljala e-avtomobile, hodili na polnjenje v Beričevo. Tam ima Eles svoj velik center. Tako sploh niso pomislili na uporabnike; koliko časa bodo izgubili, da v gneči pridejo do tja in potem nazaj, koliko nepotrebnih kilometrov bodo naredili, kako bodo uporabili čas, ko bodo avto polnil ... Njihov argument je bil, da bo polnjenje tam lahko cenejše. Pozabili so, da je ena največjih prednosti električnega avtomobila, da se polni takrat, ko ga ne uporabljaš. Ko so pred leti za nekaj sto metrov premaknili tesline superchargerje iz petrolovega bencinskega servisa Ravne k Hotelu Admiral v Kozini, je za uporabnike zoprno, da pa bi se morali do polnilnice voziti še deset minut pa me je naravnost groza. To je namreč primer ponekod v Italiji, ko od avtoceste do polnilnice izgubiš več časa, kot s samim polnjenjem.«

Kako je pri nas v Sloveniji?

»Shellov bencinski servis v Račah ustvarja največji promet izmed vseh shellovih servisov na svetu. In ko smo se pogovarjali o tem, kako bi Shell lahko na tem servisu postavil polnilni park za tovornjake v tranzitu, je bil odgovor predstavnika Elesa izredno jasen: »Tam ne bo mogoče imeti polnilnega parka, saj bomo mi postavili tak park nekaj kilometrov stran.« Vidite, tak je njihov odgovor na potrebe ponudnikov, ki veliko bolj vedo, kaj uporabniki res potrebujemo, kot pa podjetje, ki naj bi skrbelo za prenosno omrežje, pa še tam mu ne gre najbolje. In prav na omenjenih dveh bencinskih servisih – na Ravnah v Kozini in v Račah – bi morali biti postavljeni polnilni parki, ne pa kar nekje, kjer si to zamišljajo. Eles ima težave že z vzdrževanjem prenosnega omrežja, za katerega je zadolžen (spomnite se daljnovoda proti Kočevju, ter časovno neskončnega umeščanja novih daljnovodov v prostor), zdaj pa naj bi gradil še polnilne parke. Naj raje poskrbijo za dovolj moči tam, kjer bi se uporabniki res polnili, ne pa da bodo uporabnikom diktirali, kje naj se polnijo. Na koncu bo verjetno tako, da bomo spet zapravili veliko javnega denarja za polnilne otoke, potem pa bodo ti polnilni parki mesta duhov. Ponudniki polnjenja pa bodo zaradi zahtev in potreb uporabnikov, prisiljeni postaviti vzporedne parke, za katere pa ne bodo mogli dobiti dovolj moči, ker jim jo Eles pač ne bo hotel zagotoviti. In prav zanima me, kako bodo prepričali Elona Muska, da postavi svoje Tesla Superchargerje tam, kjer bo to od njih zahteval Eles?«

So državna podjetja po vašem mnenju primerna za upravljanje z e-mobilnostjo?

»Da državna podjetja niso nikakor primerna za »upravljanje« z e-mobilnostjo je pred leti dokazal – in žal še dokazuje – SODO. V Sloveniji smo bili prvi na svetu, ki smo imeli že leta 2015 celoten avtocestni križ pokrit (s takrat) hitrimi polnilnicami. Namesto, da bi to spodbudilo razvoj e-mobilnosti, jo je celo zajezilo. Problem je bil tako v cenah, kot nezanesljivosti delovanja. Ves čas je bila okoli teh polnilnic negativna medijska kampanija, ki je ljudi odvračala od nakupa električnih avtomobilov. Če bi namreč želeli, da bi infrastruktura iz evropskega projekta CECG – Zeleni koridorji Slovenije samo pokrivala lastne stroške, brez amortizacije in investicije, bi jo uporabniki morali uporabljati vsaj eno uro dnevno (recimo dve polnjenji). Če pa bi želeli, da se povrne tudi investicija, potem pa bi morala vsaka od njih biti povprečno v pogonu med tremi in štirimi urami dnevno. Da o zaslužku ne izgubljamo besed. Ne boste verjeli; povprečno je bila vsaka polnilnica uporabljena le 7 (sedem) minut na dan! Vidite, to naredi državno podjetje, ki dobi v upravljanje dobro zasnovan projekt. SODO pa so (smo) morali zato, da je sploh lahko postavil to infrastrukturo, celo dokapitalizirati. Zdaj te postaje samevajo na postajališčih ob avtocestah, namesto, da bi jih premaknili nekam, kjer bi bile vsaj koristne. Na avtocestah zdaj te postaje res nimajo več kaj iskati, ker so preprosto prepočasne.«

Primož Lemež: Kriviti električne avtomobile za izgubo delovnih mest nima smisla

Zakaj upate, da predlog ne bo sprejet?

»Po vladnem predlogu zakona, za katerega upam, da ne bo sprejet in da ga bo predlagatelj umaknil, ter napisal novega, pa naj bi za razvoj e-mobilnosti skrbel Borzen. Borzen pa je upravičena tarča kritik že za upravljanje s fotovoltaičnimi elektrarnami, zdaj pa bo skrbel še za elektromobilnost na katero – za to dam roko v ogenj – se spozna kot zajec na boben. In zato naj bi zaposlili neznano veliko število ljudi; seveda »njihovih«, ne pa strokovnjakov, ki jih v Sloveniji ne premoremo skoraj nič. Predlog zakona na drugi strani ne rešuje osnovnih problemov, ki jih imamo uporabniki danes. To pa je predvsem slabo delujoča in za uporabnika komplicirana uporaba polnilnih postaj. Teh imamo sicer v tem trenutku dovolj. Tudi če imajo CPO (Charging Point Operator – operaterji polnilnega mesta) sklenjene pogodbe o roamingu z večimi MSP (Mobility Service Provider – ponudniki polnjenja, kar žal ni vedno primer) je uporabnik zmeden, saj ne ve s katerim ponudnikom naj bi opravil polnjenje. Pri vsakem ima drugačne pogoje in seveda drugačno ceno. Skratka totalna zmeda. Da o tem, da na nekaterih polnilnih postajah, če gre za težavo (in verjemite mi, velikokrat so težave), s telefonskim asistentom ne moreš govoriti slovensko, pač pa indijsko-angleško! Da ne govorim niti o tem, da se nekateri na telefonske pozive sploh ne odzivajo. O astronomskih cenah za polnjenje ne bi izgubljal besed. Cena za električni kilometer, če si avto napolnil na hitri polnilnici, je lahko tudi do trikrat dražja kot kilometer z dizlom. In to se pač dogaja, ker se birokrati, ki o tem odločajo, vozijo z desetletje starimi dizli, ali pa tisti, ki avtomobile celo sovražijo.«

Več let že opozarjate, da bi morala imeti vsaka javna polnilna postaja tudi možnost plačevanja z bančnimi karticami in ne samo z aplikacijami ali klubskimi karticami ponudnikov polnjenja.

»Res je. In potem si predlagatelj zakona upa govoriti o tem, da bo ta zakon pomagal približati Slovenijo razvitim e-mobilnistnim državam. Da pa ne bom samo kritiziral, smo pri Emobility pripravili tudi nekaj predlogov, kako bi moral zakon zgledati, če bi res želeli napredek na tem področju in želenih 200.000 električnih vozil na cestah do leta 2030 (mimogrede, to so tudi naše zaveze, ki jih seveda spet ne bomo izpolnili). Glede na to, da jih imamo zdaj okoli 10.000 baterijskih električnih vozil (BEV) to pomeni, da bi morali vsako leto v Sloveniji na ceste postaviti okoli 30.000 električnih avtomobilov. To pa pomeni več kot 50 odstotkov vseh prodanih avtomobilov. Samo za ilustracijo naj povem, da smo v prvih dveh mesecih letošnjega leta na ceste spravili 537 popolnoma električnih avtomobilov. To pa pomeni skoraj 7-odstotni delež prodaje. Sicer pa je letošnja prodaja BEV za 80 odstotkov boljša kot lani. To so sicer spodbudni rezultati, ampak od zastavljenih ciljev še vedno svetlobna leta daleč.«

Cena za električni kilometer, če si avto napolnil na hitri polnilnici, je lahko tudi do trikrat dražja kot kilometer z dizlom. FOTO: Press Release

Kakšni so vaši predlogi za spremembo zakona?

»Najprej subvencije; po novem naj bi bile subvencije odvisne od prihodkov in finančnega stanja kupca električnega avtomobila. Tu je minister Bojan Kumar zamešal socialne transferje z ekološkimi. Zgodilo se bo to, da tisti, ki bi bili upravičeni do subvencije ne bodo kreditno sposobni, tisti pa, ki bi si električni avtomobil lahko kupili, pa ne bodo upravičeni do subvencije. Ob tem gre ša za izredno kompliciran birokratski postopek, ki bo obremenjeval vse, še najbolj pa potencialnega kupca, ki se zato za nakup EV raje sploh ne bo odločil. Naš predlog; naj se ukine DDV za vse električne avtomobile. To sem predlagal že pred leti, vendar pa so potem moj predlog sprejeli samo za poslovne uporabnike, pa še tam so maksimalno zakomplicirali. Zato je najučinkovitejše, dobro poznano in delujoče sredstvo za dvig prodaje električnih avtomobilov, oprostitev plačila DDV. In to takoj ob nakupu, ne pa čez nekaj mesecev po birokratskih kalvarijah. In to je tudi najbolj pošteno za vse kupce.«

Rekli ste, da so se državna podjetja izkazala kot slab promotor e-mobilnosti. Kakšna je vaša rešitev?

»Za polnilne parke absolutno ne bi smelo skrbeti državno podjetje. Državna podjetja, vsa po vrsti, so se izkazala kot izredno neučinkovit promotor e-mobilnosti. Ne samo to; do zdaj so naredili že ogromno škode. Eles je tudi podjetje v državni lasti in je v absolutnem konfliktu interesov s CPO-ji in MSP-ji. Naj ima za nalogo, da čim hitreje zagotovi dovolj električne moči na mestih, kjer bodo to od njega zahtevali CPO-ji, ne pa da bo državno podjetje odločalo kdo, kje in na kakšen način bo lahko prisoten v polnilnem parku in pod kakšnimi pogoji. Verjetno ta odločitev ne bo prestala niti ustavne presoje zakona, ki ga bomo pri Emobilityju prav gotovo vložili, če bo tak zakon sprejet. Borzen žal nima pojma o e-mobilnosti, zato za skrbnika ni primeren. Še o fotovoltaiki bi se dalo razpravljati, saj vsako leto ustvari večmilijonsko luknjo, ki jo pokrivamo davkoplačevalci. Rešitev je ustanovitev Agencije za mobilnost (e-mobilnost), ki bi bila neodvisna od ministrstev in bi bila podrejena izključno vladi, v kateri bi imeli vsi deležniki svoje člane; od avtomobilske industrije, CPO, MSP, elektroindustrije, lokalnih skupnosti, resornih ministrstev in najpomembnejše do uporabnikov.«

Kakšne spremembe predlagate glede infrastrukture?

»Absolutno je treba vzpostaviti samo »eno kartico« za vse polnilne postaje v Sloveniji. Zakonsko je treba določiti rok, v katerem morajo biti vse postaje, CPO-ji in MSP-ji vključeni v roaming in na vseh postajah za vse uporabnike morajo biti isti pogoji, kar seveda pomeni tudi ista cena. In druga obveznost CPO zapisana v zakon; vse hitre DC polnilnice morajo biti opremljene s sistemom za plačevanje s kreditnimi karticami. Tudi tu je treba postaviti kratek rok, saj o tem zdaj razpravljamo že desetletje. V tujini sistem plačevanja polnjenja z bančnimi karticami že pospešeno implementirajo. Ukiniti je treba tudi plačevanje obračunske priključne moči za polnilne postaje, saj je povsem nepotrebna in visoka obremenitev cene polnjenja. Ob tem pa seveda tudi določiti zgornjo ceno za 1 kWh, in sicer v odvisnosti od hitrosti polnjenja. Ta pa mora biti sorazmerna s ceno elektrike za gospodinjstva. Vlada je zdaj določila cene praktično za vse energente, le polnilne postaje so ostale zunaj sistema, zato jo pozivam, da nemudoma tudi javne polnilnice vključi v sistem državnih pomoči.«