Princesa podarila Slovenki dragoceno ogrlico

Na slikoviti vzpetini nad morjem in obdan s prekrasnim parkom se šopiri bržkone najbolj znana tržaška zgradba, dvorec Miramar. Za svojo rezidenco si ga je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan I. (1832–1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Vanj se je v pritlične sobane skupaj s svojo ženo belgijskega kraljevega stanu Šarloto (Charlotte) Belgijsko vselil na božični večer leta 1860.

Zakonca sta v njem uživala le kratek čas, saj so Maksimilijanu že kmalu po vselitvi mehiški monarhisti in Napoleon III. ponudili cesarsko krono. Maksimilijan jo je sprejel in postal cesar Maksimilijan I. Mehiški, Šarlota pa cesarica Mehiška. Dokler ga v vročih junijskih dneh leta 1867 niso ustrelili.
 

Krvav robček z njenim imenom

Nanj nas je pred dnevi spomnil Aleš Fidler, ki je po naključju odkril skrivnostno zgodbo o mehiškem cesarskem paru. »Sodeloval sem na dražbi v tujini, kjer me je očarala prelepa ogrlica, ki je nekoč pripadala prav belgijski princesi, poznejši mehiški cesarici,« je dejal 42-letni Šentjurčan. »Ker sem bil obenem tudi najvišji ponudnik, sem ob plačilu organizatorja dražbe še poprosil, ali mi lahko zaupa kontaktne podatke prejšnjega lastnika te ogrlice.«

Tokrat so naredili svojevrstno izjemo: takšnih podatkov načeloma ne dajejo. Vendar so po določenem času le popustili ter lastniku avstrijskega rodu sporočili, da želi slovenski dražitelj navezati stik z njim. Gospod se je strinjal. »Veste,« je nadaljeval Fidler, »želel sem ga vprašati samo nekaj stvari o sami ogrlici, o njenem poreklu, izdelavi, okrasnem kamnu, še sanjalo pa se mi ni, da bo za vsemi temi tehničnimi podatki stala tako nepričakovana in neverjetna življenjska pripoved – o ljubezni in smrti.«

Prejšnji lastnik se je namreč odzval in mu začel polagoma razodevati, da je bilo v dvorcu Miramar zaposlenih takrat tudi nekaj služkinj. Ker romantični dvorec leži v neposredni bližini Slovenije, so si tam našli zaposlitev tudi nekateri naši. Ena takšnih je bila Marija Kolenc. V dvorcu je opravljala delo služabnice. Ker je bila še kako sposobna ter silno spretna z rokami, znala je, denimo, odlično šivati, plesti in še marsikaj, si je že kmalu pridobila zaupanje belgijske princese, hčerke belgijskega kralja Leopolda. »Postala je nekakšna dvorna dama, njena zaupnica, osebna pomočnica in zaupanja vredna oseba,« je izvedel Fidler.

Nekoč jo je princesa prosila, ali bi ji na robček, ki ga je kupila svojemu možu Maksimilijanu, izvezla njeno ime – Charlotte. Kar je Kolenčeva seveda tudi ustrežljivo storila, in Šarlota je potem ta robček podarila Maksimilijanu. Ker pa so uporniki slednjega pod vodstvom Benita Juareza že nekaj let zatem ustrelili, je moral po njegovo truplo znameniti viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff, rojen Mariborčan. Ta je med osebnimi stvarmi, ki jih resda ni bilo veliko, saj so Maksimiljanu skorajda vse zaplenili, našel zgolj oblačila ter tisti robček, na katerega je Slovenka izvezla Šarlotino ime … Robček je bil, kot smo izvedeli, še ves krvav: Maksimiljan ga je pri sebi hranil očitno tudi ob svoji zadnji uri.
 

Dedovala se je iz roda v rod

Kot rečeno, viceadmiral von Tegetthoff je pripeljal truplo, kot so mu naročili, najprej v Trst, potem pa še na Dunaj, kjer je tudi vodil svečani sprevod pri pogrebu cesarja Maksimilijana v grobnici kapucinske cerkve. Ko je cesarica izvedela za moževo tragedijo, je doživela živčni zlom in se v resnici ni nikoli več pobrala. Tudi v dvorec Miramar se ni več vrnila, ampak se je preselila v Belgijo in povsem nebogljena ter depresivna umrla 60 let po moževi smrti. Tako dolgo je morala trpeti. O porajajočem vprašanju, ali ji je viceadmiral Tegetthoff res poslal okrvavljeni robček, Fidler razmišlja takole: »Prav mogoče, da ji ga je res in da je cesarica Šarlota prav zaradi tega robčka tudi tako hudo zblaznela ...«

Fidler je o ogrlici izvedel še naslednje: »Da je cesarica to ogrlico izročila Slovenki ob samem slovesu, ko je zapustila Miramar in se z Maksimilijanom odpravila v Mehiko. Nikoli več se nista videli. Marija Kolenc se je že kmalu zatem poročila z nižjim častnikom avstro-ogrske vojske in se z njim preselila na Dunaj. Njena ogrlica se je dedovala iz roda v rod, vse do mojega sogovornika, ki je bil še edini potomec. In ker nima svojih otrok, je sklenil, da jo proda na dražbi.« Na kateri se je znašel tudi Fidler in jo kupil.


Na neki način ima v rokah kos izjemne zgodovine. Pri sebi ima nekaj, česar so se dotikali prsti tistih, o katerih smo brali, in veljajo za glavne junake iz bogate zakladnice evropskih in resničnih zgodovinskih pripovedi. Tudi Aleš Fidler se zaveda, da ima pri sebi nekaj resnično pomembnega. »Za začetek sem se obrnil na vaš časopis,« je dejal, »saj se mi zdi prav, da si jo ogleda širša javnost.« V bodoče namerava navezati stike s kakšnim izmed muzejev. »

Ne nazadnje sem jo pripravljen tudi prodati kakšnemu zbiratelju ali dami, ki bi jo želela nositi v spomin na cesarico, na Marijo Kolenc, na dvorec Miramar, v spomin na njuno veliko ljubezen in prav takšno tragedijo. Bila bi neznanska škoda, če bi bila ogrlica zaprta v trezorju …« Pa še to: »Vse v zvezi z dražbo, ceno, vrednostjo, upam, da razumete, je poslovna skrivnost.«