Pripravljeni na vojno
V zadnjih letih se je narava že večkrat znesla nad slovensko kulturno dediščino. Samo spomnimo se, kako so poplave lanskega julija odnesle več objektov Partizanske bolnice Franja. Pa kako je 29. decembra 2020 močan potres z epicentrom v mestecu Petrinje na Hrvaškem močno poškodoval simbol slovenske osamosvojitve, cerkev sv. Jakoba na Malem Vrhu pri Globokem v brežiški občini: v celoti se je zrušil zvonik, v katerem je prvi v samostojni Sloveniji na novo nameščen zvon.
Zakon o varovanju kulturne dediščine v razpravi do 31. 1.
V izrednih razmerah bi se spomenike posebej varovalo.
Novi zakon gre v korak s časom glede digitalizacije.
Na ministrstvu za kulturo si želijo, da bi lahko tudi v takih primerih hitreje in učinkoviteje pristopili k varovanju dediščine, zaradi česar so pripravili nov zakon o varovanju kulturne dediščine. Ta je v javni obravnavi do vključno 31. januarja. »Zakon uvaja posebno poglavje, ki je namenjeno ukrepom varstva dediščine pred naravnimi nesrečami in oboroženimi spopadi,« izpostavljajo na ministrstvu. V času izrednih razmer bi lahko minister s sklepom odredil posebne začasne ukrepe varstva za zaščito dediščine, denimo omejitev ali prepoved dostopa ali gibanja na območju spomenika, vplivnega območja spomenika in arheološkega najdišča ali na območju, na katerem se hrani ali leži nacionalno bogastvo, pa izročitev nacionalnega bogastva v hrambo pristojnemu muzeju za čas trajanja nevarnosti in premestitev nacionalnega bogastva na varno lokacijo.
50 let bi bila maksimalna doba najema spomenika.
»Zaradi intenzivnosti posega v človekove pravice in svoboščine se z zakonom podrobno določa vsebina sklepa o odreditvi posebnih začasnih ukrepov. V sklepu se določijo obseg in vrste ukrepov, dediščina, na katero se ti ukrepi nanašajo, območja, za katera velja omejitev ali prepoved dostopa ali gibanja, in čas veljavnosti ukrepov, ki ne sme presegati 30 dni,« pojasnjujejo na ministrstvu. Za odpravo posledic škode na dediščini zaradi izrednih razmer se lahko, piše v 62. členu osnutka zakona, namenijo sredstva iz državnega proračuna, če ukrepi odprave posledic naravnih nesreč na dediščini niso financirani iz javnih sredstev v skladu s predpisi, ki urejajo odpravo posledic škode zaradi izrednih razmer.
Trgovci z dediščino v razvid
Zakon, ki v primerjavi z zdajšnjim spreminja tudi del naslova, in sicer iz varstva v varovanje kulturne dediščine, uvaja tudi vsebinsko opredelitev dejavnosti, ki obsegajo upravljanje dediščine. Med drugim tako tudi »možnost države ali občine, da določi, da javni zavod opravlja javno službo upravljanja dediščine za spomenik državnega ali lokalnega pomena«. Predvideva tudi možnost oddaje spomenika v najem osebi zasebnega ali javnega prava ter v dedni najem fizični osebi za maksimalno 50 let. In sicer če se s tem izboljšajo ohranitev, javna dostopnost in upravljanje spomenika, uresničuje javni interes na področju varstva dediščine ali zavarujejo vrednosti dediščine, ki utemeljujejo razglasitev dediščine za spomenik.
Novost je tudi, da se bodo morali trgovci z dediščino obvezno vpisati v razvid trgovcev, ki ga vodi ministrstvo. Posodablja se tudi opredelitev muzeja. Zakon organizacijsko muzeje ločuje na državne, občinske in zasebne. V primeru sprejetja osnutka zakona v državnem zboru bo na njegovi podlagi začel delovati Svet za kulturno dediščino kot strokovno posvetovalno telo ministra. »Strokovnjaki bodo v okviru Sveta podajali strokovna mnenja, predloge in povezovali tudi sorodna področja (arhivsko in knjižnično),« pojasnjujejo na ministrstvu in še, da zakon prinaša tudi novosti na področju digitalizacije.
Veljavna ureditev ne omogoča digitalizacije postopkov varstva dediščine.
»Veljavna ureditev namreč ne omogoča digitalizacije postopkov varstva dediščine,« izpostavijo, saj ohranja nekatere komunikacijske prakse, ki v dobi digitalizacije niso več potrebne (denimo objave javnih naznanil v tisku), in ne omogoča sodelovanja deležnikov v postopkih varstva dediščine preko informacijskega sistema, kot je to denimo že omogočeno v postopkih graditve in prostorskega načrtovanja. »S tem se postopki varstva dediščine po nepotrebnem podaljšujejo, državni in občinski organi ter naslovniki pravnih norm pa se soočajo z obremenitvami in stroški, ki jih prinaša 'fizično' poslovanje,« sklenejo na ministrstvu.
