Prisilil jih je, da so se na Bledu sončili goli
Danes si komaj predstavljamo, da je bil Bled še sredi 19. stoletja čisto navadna in malo znana kmečka vas, dokler se ni v kraj nekega dne pripeljal Švicar Arnold Rikli. Predstavljal se je za avtoriziranega hidropata, naravoslovnega in higienskega zdravnika, čeprav sploh ni bil šolan zdravnik. Ta nenavadno bistri pa tudi vztrajni tujec je privabil na Bled številne petičneže in vasici ob lepem jezeru prinesel svetovno slavo. Letos mineva 200 let od njegovega rojstva.
Rodil se je 13. februarja 1823 v švicarskem Wangnu v kantonu Bern. Riklijevi so bili bogata švicarska družina. Sina Arnolda so silili, da bi prevzel očetovo barvarno, vendar ga to ni veselilo, raje se je ukvarjal z drugimi idejami. Prišlo mu je na misel, da morata zrak in svetloba zdravilno in krepčilno vplivati tudi na človeško telo, tako kot vplivata na rastline.
Hudo zbolel
Zaradi stika s kemikalijami je Arnold hudo zbolel. Vnela se mu je poprsna mrena, poleg tega naj bi imel grižo. Nad njim so že skoraj obupali, ko mu je prišla v roke knjiga o hidroterapiji. Ravnal se je po hidropatičnih pravilih in ozdravel v treh dneh. Pozneje se ga je bolezen še enkrat lotila.
Začel je iskati kraj, kjer bi se lahko pozdravil in si odpočil. Izvedel je za Bled in se tako leta 1852 prvič odpravil tja. Tam mu je ugajalo prav vse, od okolice, svežega zraka, podnebja do vode. Kmalu se je pozdravil. Nad Bledom je bil tako navdušen, da je tam čez dve leti razvil vrhunsko evropsko središče za premagovanje bolezni in utrjevanje zdravja, t. i. Naravni zdravilni zavod za helio-hidroterapijsko zdravljenje.
Na Gorenjskem je delal kot naravni zdravnik. Odločil se je za naravno zdravilno šolo, za nekakšno knajpanje, za zdravljenje z vodo, z zrakom in soncem. Vendar je bil toliko previden, da ni sprejemal bolnikov z nalezljivimi boleznimi in tudi duševnih ne. Odločno je nasprotoval kakršnim koli umetnim zdravilom, zato se je pogosto sprl z zdravniki. Prepričan je bil, da so svetloba, zrak, sonce in voda najboljši zdravniki. Bistvo njegovega zdravljenja je bil strog in natančen režim življenja. Pacienti so se morali vsak dan kopati v hladni vodi, se sončiti in sprehajati.
Za meso morali doplačati
Število gostov je iz leta v leto naraščalo. Mnogi zdravniki so Rikliju očitali šarlatanstvo, ker se pač ni držal tedanjih ustaljenih medicinskih prijemov. Ženskam je preganjal migreno, nervozo in histerijo, moškim pa protin, hemoroide in drugo. Zdravilišče je bilo v velikem parku, kjer so kraljevali mogočni kostanji. Že leta 1899 ga je moral Arnold Rikli povečati.
In kako je potekal povprečen dan v zdravilišču? Začelo se je z vstajanjem neskončno zgodaj – ob 9. uri. To je bil hud šok za gospodo, ki ni nič delala, ampak je iz dneva v dan obiskovala popoldanska srečanja, zvečer pa so se udeleževali zabav, ki so se zavlekle v jutranje ure. Zato so vstajali pozno. In Riklijeva ura je bila zanje ubijalska. Ko so se navadili in se naspali za nazaj, so morali vstajati še bolj zgodaj, med peto in šesto. Takoj je bil na vrsti sprehod, nato še telovadba v jutranji tišini in na svežem zraku. Zajtrk so imeli kar nekje v naravi.
Okoli desetih je bil čas za počitek, kopanje in sončenje. Med opoldanskih odmorom so imeli skromno kosilo. Popoldne so nadaljevali s kopelmi ter sončenjem in krajšimi sprehodi. Ob pol šestih je bil glavni dnevni obrok, potem so bili gostje prosti. Hrana je bila zelo preprosta, pusta in strogo vegetarijanska, za meso je bilo treba posebej doplačati. Zvečer se je začel raj za blejske gostince. Vse sestradane goste so nasitili s klobasami, žganci, zeljem in dobro močno domačo govejo juho, na kateri so se kar svetili rumeni cinki maščobe.
Zdravilišče po njegovi smrti propadlo
Rikli je priporočal izmenično uporabo hladne in parne kopeli. Po kopelih so se morali gostje obvezno sončiti v posebnih lesenih utah, ki so bile odprte proti soncu. Na Straži so bile postavljene lesene ute, v katerih so morali biti goli. Seveda so imeli zagotovljeno popolno diskretnost, ampak za tiste čase, na prelomu polovice 19. stoletja, je bilo golo sončenje nekaj nezaslišanega, po drugi strani pa zelo dražljivo privlačno.
Domačini so mu pravili Sončni dohtar ali pa Švajcar, ker je prišel iz Švice. Rikli je umrl leta 1906, star 83 let. Po njegovi smrti je blejsko zdravilišče prevzel njegov sin. Dve leti pozneje je začelo zdravilišče zamirati in v nekaj letih je povsem zamrlo.
Pred štirimi leti je izšla obsežna monografija o Arnoldu Rikliju, sad več kot desetletnega dela Vojka Zavodnika, ki se je v zapuščino in dokumente Sončnega dohtarja verjetno poglobil bolj kot kdor koli doslej.
1852. je prvič prišel na Gorenjsko.
Višja strokovna šola za gostinstvo, velnes in turizem Bled ter projektna partnerja, Zavod za kulturo Bled in Turizem Bled, pripravljajo v ponedeljek, 13. februarja, od 10. do 15. ure 1. RIKLIBled posvet o dediščini atmosferskega zdravljenja za zdrav način življenja danes. »Gre za dogodek, s katerim želimo izpostaviti 200. obletnico rojstva Arnolda Riklija, ki je bil na Bledu zelo aktiven in je že v svojem času uporabljal naturopatske metode, ki danes veljajo za zelo priznane,« so sporočili z Bleda.
