Priznani psiholog: Nekateri so uspešno prikrivali, kako ogromne in sovraštva polne riti so
Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog in pedagog, predstojnik Centra za pozitivno psihologijo na primorski fakulteti in predsednik strokovnega sveta Slovenije za splošno izobraževanje. V torek je na facebooku objavil čustven zapis o doživljanju epidemije in analizo stanja duha, ki ga živimo v tej epidemiji. Med natakanjem goriva na enem izmed bencinskih servisov je namreč slišal, kako sta se odrasla izživljala nad študentom, ki je pred vhodom preverjal izpolnjevanja pogoja PCT. To je bil povod za njegovo objavo. Takole je zapisal: »V slabih 2 minutah, sta se nad dijakom/študentom, ki je na vratih preverjal PCT, izživljali dve veliki riti na dveh nogah. Niti ne vem, kako in s čim sta dvonogi zverini mrcvarili nič krivega fanta, ki je stal na vratih za tistih nekaj evrov preko napotnice - vem pa, da ko sem prišel do njega, onih dveh ni bilo več nikjer, pred mano je pa stal mlad fant z rdečimi očmi nad masko. ’Je hudo, a ne,’ sem mu rekel. Ni odgovoril, le prikimal je. ’Ljudje so postali res žleht,’ sem rekel. Prikimal je. ’Z njimi je nekaj narobe, ne s tabo. Ne si pustiti do živega,’ sem mu rekel.
Na začetku epidemije sem nekje napisal, da pričakujem, da bo ta sprožila nekaj podobnega kot vse velike krize v zgodovini: pri ljudeh bo slej ali prej udarilo ven tisto, ker je najbolj notri v njih, najbolj osrednji - pa obenem tudi najbolj skriti - del njihove identitete. Pri enih so to srčnost, empatija, vztrajnost, pogum, hvaležnost - pri drugih pač ena sama mrakoba. Eni ljudje so pokazali več srca kot so ga imeli priložnosti pokazati prej; pri drugih je pa postalo jasno, da so v predepidemijskih letih dokaj uspešno prikrivali, kako ogromne in sovraštva polne riti so do vsega. To me ne preseneča - kar me preseneča, je, koliko se jih je skrivalo v skupnosti in kako uspešno so nekateri pred tem skrivali svojo toksičnost in grezničnost.
Eni ljudje v času, ko jim ni dobro, premorejo voljo in moč, da naredijo nekaj zase in za skupnost, da bi jim šlo bolje. Drugi ljudje v času, ko jim ne gre dobro, naredijo vse, da bi se drugi okrog njih počutili še slabše - ker ne znajo narediti nič, da bi šlo njim samim bolje, je edina pot, da se v svoji koži počutijo malo manj slabo, če poskrbijo, da gre komu še slabše od njih. Tudi to me ne preseneča - kar me preseneča je, koliko jih je, ki so to svojo toksičnost in grezničnost pred izbruhom epidemije tako uspešno skrivali.
Vsak ima danes priložnost komu polepšati dan. Vsak sam odloča, ali jo bo izkoristil. Vsak ima danes priložnost danes komu narediti nekaj slabega in nanj zmetati svojo jezo, frustracije in gnev. Vsak sam odloča, ali jo bo izkoristil.
Od tega, katerih odločitev bo danes, jutri, pojutrišnjem več, je pa odvisno - v kakšnih skupnostih in v kakšni družbi bomo živeli.
Vsak sam odloča, ali bo na ulici, pred trgovino, na FB počel stvari, zaradi katerih bo sam in bodo drugi živeli malo lepše; ali bo pa samo izkoristil vse te priložnosti za razkazovanje širnemu svetu, koliko greznice, sovraštva in strupa nosi v sebi.«
Kaj vse morajo doživljati ljudje, ki preverjajo PCT, smo že večkrat pisali. Prepričani smo bili, da se je situacija od začetka preverjanja že umirila, ampak smo se očitno motili.
Musek Lešnik za Mladinsko knjigo: Dve izjemno močni zdravili sta za trenutke, ko nam je težko. Ljudje, ki jih imamo radi, in stvari, ob katerih uživamo in nas sproščajo. Najprej pomislimo, kaj lahko naredimo sami zase in za svoje počutje. In kaj lahko naredimo za druge oziroma drugi za nas. Za začetek lahko manj časa namenjamo stvarem, na katere ne moremo vplivati in so le vir frustracij, jeze, tesnobe. Namesto tega je bolje več pozornosti namenjati stvarem, ki nam sprožajo prijetne občutke, ki jih počnemo z veseljem in nam pomagajo polniti notranje baterije. Predvsem pa ljudem, ob katerih se počutimo dobro. Marsikaj lahko naredimo tudi za boljše počutje drugih in jim pomagamo lažje prestati neprijeten čas.
