Priznanje bivšega policista: V državo sem spustil precej beguncev

Bartolo Lampret, upokojeni piarovec Policijske uprave Maribor, bivši pripadnik posebne enote milice v času osamosvojitvene vojne in nekdanji policist, je presenetil z razkritjem kaznivega dejanja, ki ga je storil, ko je še delal kot mejni policist. 

Spregovoril je o odnosu do beguncev v času vojne na Hrvaškem in v BiH. Kot je zapisal, smo bili v naši državi do beguncev »prekleto negostoljubni. Čeprav se danes hvalimo, kako oh in sploh smo bili super in seksi, to dejansko ne drži. Vsaj jaz tega nimam v spominih. Takrat sem delal na mejnem prehodu Šentilj. Oni zdolgočaseni tip, ki kontrolira dokumente. In mi nismo smeli spustiti v državo nikogar s potnim listom stare države, novih potnih listov pa novi državljani Bosne in Hercegovine sploh niso imeli.«

Lampret se je zaobljubil, da o storjenem ne bo spregovoril do upokojitve. Zdaj je upokojen že 10 let, zato ga poslovna etika ne veže več, kaznivo dejanje, ki ga je storil, pa je že zastaralo. 

In kaj je storil? 

Kljub prepovedi je v državo spustil več beguncev. Še sam ne ve, koliko, pravi pa, da precej. Še posebej se je spomnil enega primera: »Šlo je namreč za par iz Bosne, že zdavnaj sem pozabil, od kod. Očko, takrat že v penziji, je bil svoj čas šef prodaje za jugoslovanski trg, mama pa referentka (tako sta se spoznala) v nekdanji slovenski firmi Swaty. Že zdavnaj sem pozabil, od kod je bil konkretni par. Vem pa, da je on bil nekdanji poslovni partner mojih staršev. Vem, da je poklical moje starše in prosil za pomoč. Vem, da so mu moji starši pomagali. Vem, da sta se očko in mama obrnila name in prosila za kršitev pravil službe. Vem, da so bili to dolgi pogovori, ker sem potreboval dolgo časa, da sem doumel, da pravila, ki jih določajo oblasti, niso vedno tista pravila, ki jih ljudje potrebujemo. In vem, da sem to storil. In storil vsaj eno kaznivo dejanje. Ki ga do danes nikomur nisem zaupal. Ta par je nekaj mesecev živel pri nas in na naše stroške. Pozabil sem že, kako smo ta človeka spravili na Švedsko, ampak nam je uspelo. Moja starša sta žal že umrla in s tem se je prekinila ta veza, tako da ne vem, kako ta par živi. Upam, da še živi.«