Prlek gujdeka kla: tako so imeli koline na Cvenu (FOTO)
Prleški ansambel Alojza Grnjaka s svojo uspešnico Matjažek je gujdeka kla še posebej pride do izraza v času kolin, ko na desnem bregu reke Mure, v Prlekiji, natančneje na Cvenu, v živo pokažejo, kako Prlek gujdeka kla – oziroma Prlek prašiča kolje. To prikazujejo že 17 let vsak prvi mesec v letu.
Koline so družinski, a tudi širši družbeni praznik, ko se potrjuje povezanost med ljudmi. In svojo povezanost, ki je sicer ne manjka vseh 12 mesecev, vsako leto s posebnimi kolinami izrazijo prizadevni člani Turističnega društva (TD) Cven, ki na prireditvenem prostoru na Grüntu zadnjo soboto v januarju pripravijo etnološko prireditev Prleške koline na Grüntu. Po besedah predsednika društva Janka Horvata so tudi letošnje koline pod sloganom Prite še vi, te pa smo vsi pokazale glavni namen, in sicer da bi mlajši spoznali nekdanje kmečko opravilo v zimskem času in ga tudi ne pozabili.
Začelo se je z žganjem
Po stari navadi so se mesarji zbrali navsezgodaj in najprej nazdravili z domačim prleškim žganjem. In ko je bila drobovina nared, so ženske vsem, ki so pomagali pri kolinah, pripravile pečena jetra z ajdovo kašo, skuhale bujto repo, seveda malo pozneje ni manjkalo niti sočne in sveže pečenke. To so spekle iz obreznin, ki so jim jih pripravili mesarji. Vse skupaj so zalili s prleškim vinom ter domačim gamajem in klintonom, a tudi z belo prleško kapljico.
Glavni mesar je bil Milan Košnik, sicer gospodar Grünta na Cvenu, pomagala pa sta mu še Milan Golnar in Marjan Vičar. Pred seboj so imeli 200 kilogramov težkega prašiča, ki so ga zaklali po uradnih predpisih v klavnici na Kmetiji Sever. Slanino je posebna ekipa najprej obarila, pozneje so jo namenili za pripravo zaseke, preostalo meso pa so vložili v pac, kjer bo ostalo kakšna dva tedna, nato sledita zeljhanje (prekajevanje) ter popekanje, na koncu ga bodo vložili v prleško tünko, v leseni čeber. Seveda so tudi tokrat naredili nekaj kašnic – krvavic ter klobas.
Lansko meso iz tünke so letos ponudili mesarjem ter gostom prireditve in več kot jasno je, da so že lani delali dobro. Enako je bilo letos, tradicija kolin na Grüntu pa se s tem uspešno nadaljuje. Kot pravijo na Cvenu, bi raje imeli še večjega prašiča, vsaj tja do 250 kilogramov, a je takšnega težje dobiti oziroma kupiti. Letos je imel premalo maščobe – slanine, zato so nekaj dodatnega špeha kupili, da bi naredili dovolj zaseke za v čeber.
Po stopinjah pradedov
»To so koline na način, kot so delali naši pradedje. Seveda brez dobre gospodinje tudi ni kolin. Zato je bilo to kmečko opravilo ponos domačije – za gospodinje še posebno, če je bil špeh (slanina) debel, saj to pomeni, da so prašiča dobro krmili. Najprej so zjutraj, preden so šli v hlev, popili čaj z žganico, glavni mesar je šel v hlev prvi, seveda je bilo treba prašiča zaklati in mu odvzeti kri v krnico (posodo za poznejšo izdelavo krvavic), nato so ga odnesli na ploh in seveda nadaljevali s kolinami. Ko je bil čas zajtrka, to je določil glavni mesar, je moralo biti na mizi (staro) meso iz tünke od prejšnjih kolin.
Meso se je na splošno pripravljalo predvsem za tünko – kiblo, ostale so le kosti in obrezovina. Delo je potekalo ves dan, medtem pa je gospodinja morala narediti jüžino (malico), po navadi je pripravila jetra s kašo in pa bujto repo, v kateri je bilo meso zaklanega prašiča. Seveda se je izdelava klobas, krvavic in tlačenke zavlekla pozno v noč, ko je za večerjo morala biti juha, v kateri se je kuhal hrbet, in pečeno meso, sledila je pokušnja klobas in kolin. Vse skupaj so pridno zalivali z domačo jabošnico ali klintonom, pri dobrem gospodarju pa ni manjkalo niti vino,« je prleške koline, kot so nekoč potekale, opisal Janko Horvat. Pojasnil je še, da je zdaj vse skupaj nekoliko spremenjeno, saj ne dovolijo več klanja zunaj uradne klavnice.
A niso le spremljali, kako potekajo koline, poskusili so veliko dobrot, ne le mesnih, tudi sladkih.
Poleg tistih, ki so delali pri kolinah, skoraj 50 članic in članov TD, ki bo kmalu praznovalo srebrni jubilej, je na prireditev prišlo veliko domačinov in radovednežev iz okolice kakor tudi različnih gostov. A niso le spremljali, kako potekajo koline, poskusili so veliko dobrot, ne le mesnih, tudi sladkih. Med specialitetami seveda niso manjkale lokalne kranjske klobase, ki jim na tistem koncu Slovenije pravijo prleške klobase. Meso zanje solijo in ga popoprajo ter mu dodajo česnov sok. Nato ga stlačijo v brizglo in ga vbrizgajo v črevo, kar ni lahko opravilo. Le malo prekajene se jedo kuhane, če pa se dimijo več kot šest tednov, lahko tudi surove.
To so koline na način, kot so jih delali naši pradedje. Seveda jih ni brez dobre gospodinje.
»Zima je čas domačega praznika na podeželju, to so koline. Člani TD Cven jih izpeljejo vsako leto. Skupaj z ohranjevalci naše kulturne dediščine smo obujali spomine ob tem domačem prazniku. Preveril sem lastno znanje o kolinah in seveda postopke in opravila. Primerjal sem jih z običaji na Gorenjskem in Dolenjskem. Moram priznati, da so vsi zanimivi in seveda za vsako območje posebni z razlogom,« je povedal Janko Špindler, podžupan občine Ljutomer.
