Snifa se po vsej aveniji Petkovškovega nabrežja, igle ležijo pod mostovi, v grmovju igrišč ...
V uredništvo prejemamo vse več fotografij in posnetkov z ljubljanskih ulic, ki prikazujejo uporabo prepovedanih substanc, odvržene igle in snifanje vsem na očeh. Zdi se, da je v Ljubljani vse več odvisnikov od drog in da so izgubili vsakršen zadržek, kje naj se zadevajo.
Ne samo v okolici Metelkove, temveč tudi vzdolž Petkovškovega nabrežja, pod mostom in na okenskih policah hiš in izložb lahko vsake toliko zasledimo uživalce drog, pogled nanje pa nikoli ni prijeten in vzbuja nelagodje.
S predsednikom društva Stigma – društva za zmanjševanje škode zaradi drog Borutom Bahom, ki z ekipo pomaga večini uživalcev drog pri nas in ima verjetno enega najboljših pregledov nad problematiko odvisnosti od drog pri nas, smo se pogovarjali o tej pereči problematiki.
Je mogoče trditi, da je v Ljubljani vse več odvisnikov od drog?
Število uporabnikov je v zadnjih letih precej podobno. Lani smo jih imeli v programu okoli 550, od tega je polovica takih, ki si drogo injicira, druga polovica pa drogo kadi ali snifa. Zadnja leta je pri nas manj takih, ki se injicira, in torej več takih, ki dobi tablete bodisi pri svojih zdravnikih ali pa na črnem trgu iz laboratorijev v Bosni in Srbiji, ki na videz delujejo povsem kot prava zdravila.
V ZD Metelkova je v substitucijskem programu od 700 do 800 uživalcev, kar v bistvu pomeni zelo velik odstotek teh, ki prihajajo k nam.
Heroin se torej že nekoliko opušča?
Za naše uporabnike je vedno veljalo načelo, da uporabljajo predvsem t. i. starejše droge, kot sta heroin in kokain, a opažamo, da je zadnja leta v porastu tudi uporaba tablet in zdravil. Razlog je, da se je pred leti kakovost heroina precej poslabšala, hkrati so tablete, kot so dormicum, xanax in podobno, cenejše kot heroin, ki pa sicer še vedno prevladuje na naši sceni.
Zakaj imajo Ljubljančani občutek, da je uživalcev drog vse več in da so bolj vidni? Nekako se je to opazilo v času korone, ko smo na ulicah zvečer lahko srečevali le brezdomce, uživalce drog, sprehajalce s psi in policiste.
Do sprememb je začelo prihajati že nekje med letoma 2015 in 2016, ko so podrli slavni zid na Metelkovi nasproti zdravstvenega doma in tam zgradili parkirišče. Zadnjih 20 do 30 let so se uporabniki drog vedno zbirali na tem mestu za zidom, verjetno zaradi substitucijskega programa, ki deluje v ZD Metelkova. Za zidovi so se zbirali precej bolj zakrito in nekdo, ki ni imel interesa, ni stopil za zid, kjer je vladal kaos. Do 'padca zidu' tako niso bili opazni za lokalne stanovalce, nato pa so se razkropili po okoliških ulicah in so šli najprej v park Tabor. Takrat smo lahko prvič videli odprto sceno, ki je bila vidna skupnosti in za katero smo vedeli, da bo treba z njo nekaj bolj konkretno delati.
Uporabniki so tako obstali na Taboru, Kotnikovi in Metelkovi, vse bolj pa so opaženi po ulicah tudi po zaprtju Cukrarne in Roga. Prostorov, kjer so opravljali razno razne potrebe, je v Ljubljani zmanjkalo in so tako postali bolj vidni. Prav takšen občutek dobimo pri brezdomcih, saj je v Ljubljani zaradi obsežne gradnje vse manj zapuščenih hiš, kamor bi se lahko zatekli.
Po vaši oceni torej ni več uporabnikov drog. Kako pa je s količino drog, prekupčevalcev, je teh kaj več?
To bi težko komentiral, a ne opažam, da bi bilo na ulicah več droge. Na trgu so sicer vedno nove droge, ampak ta populacija, ki zahaja k nam, ni vezana nanje, saj so bolj uporabniki starejših drog.
Ljubljančani pa ne opažajo samo uživalcev drog sredi belega dne vsem na očeh, ampak tudi igle, ki ležijo pod mostovi, v grmovju ob otroških igriščih … Kako rešujete to problematiko?
V Stigmi smo pred leti organizirali manjše čistilne akcije odvrženih igel, ampak je nastal problem, ker nismo registrirani za to dejavnost in tega ne smemo več početi. Za ta namen so registrirane Snaga in še dve organizaciji, ki kmalu po prijavi igle tudi očistijo z javne površine. Bolj problematična so zasebna zemljišča, kjer Snaga sicer igle očisti, a bi ob tem izstavila račun. Morda je čas, da bi v čiščenje po javnih površinah vključili nekatera socialna podjetja, seveda za plačilo.
Kako pridni so vaši uporabniki pri vračanju igel v društvo in kaj bi še lahko storili, da bi mesto očistili igel?
Nekateri sicer bolj redno vračajo pribor, drugi manj. Problem je v tem, da uporabnik hiti in mu je v interesu, da čim prej izgine s kraja, ker je uporaba drog kriminalizirana. Občuti strah, da bo prišel policist ali da bi ga kdo videl, zato samo odvrže pripor. Videli smo že tudi odložene bunde in bergle, ne le igel, ker so hiteli s kraja.
Rešitev je zagotovo uvedba varnih sob. Namen le-teh pa gre v dve smeri. Ena je ta, ki je tukaj očitna in je usmerjena v lokalno skupnost, torej, da se uporaba drog s kritičnih lokacij, parkov, izpod mostov, iz javnih vecejev, prenese v kontrolirani prostor, s tem pa se absolutno zmanjša tudi število odvrženega pribora. Če torej zmanjšamo javno uporabo, zmanjšamo količino odvrženega materiala.
Druga pozitivna stran varnih sob pa je usmerjena tudi v uporabnike drog. S tem bi jim omogočili bolj mirno injiciranje ali snifanje, manj poškodb, zmanjšuje se tudi možnost hepatitisa ali predoziranja. V varni sobi bi bile tudi usposobljene osebe, kot je denimo medicinski kader, ki bi lahko ukrepal v kritičnih primerih epileptičnega napada, srčnega zastoja … Izkušnje varnih sob po svetu v zadnjih tridesetih letih kažejo, da smrtnosti tam ni bilo. Varna soba je ena od rešitev, kako zmanjšati število zavrženih igel in uživalcev drog na javnih krajih.
Preberite tudi: Oče iz Ljubljane: Otrok se je zbodel z narkomansko iglo, zdaj imamo celo sranje
Kljub številnim pozivom v minulih letih in dobrih izkušnjam iz tujine varna soba v Ljubljani še vedno ne stoji. Kje se zatika oziroma je morda kdo zaviralec projekta?
Varne sobe so vedno skupnostni projekt, kjer sodeluje več faktorjev – lokalna skupnost, policija, nevladni sektor, zdravstvena organizacija, država, uporabniki –, in samo tako lahko program uspešno funkcionira.
Po mojem mnenju je problem le v tem, da sodelovanje vseh naštetih ni tako, kot bi moralo biti. Nihče projektu ne nasprotuje, a hkrati ni nikogar, ki bi bil tisti, ki bi projekt peljal kot odgovorni. Nekateri menijo, da bi morala iniciativo za varno sobo dati lokalna skupnost, ta pravi, da bi se moralo rešiti na državni ravni. Pred leti se je po nekem ključu vpletla Komisija za medicinsko etiko, ki po mojem mnenju sploh ne bi smela biti zraven.
Jasno je, da zakonodaja že od leta 2013 dovoljuje oziroma govori o tem, da bi po zakonu varne sobe lahko stale. Namreč omogočanje prostora oziroma pomoč pri omogočanju in uživanju je še vedno kaznivo dejanje, a temu 187. členu kazenskega zakonika je bila leta 2012 dodana četrta alineja, ki pa govori o tem, da ravnanje ni protipravno, če storilec ravna po programu zdravljenja odvisnosti ali nadzorovane uporabe droge, ki je v skladu z zakonom potrjen in se izvaja v okviru ali pod nadzorom javnega zdravstva.
Če ta zakon prevedemo, bi bila najbolj idealna rešitev varna soba v zdravstvenem domu, ki že tako deluje v javnem zdravstvu in ima usposobljen kader.
Naslednje leto naj bi se takšna varna soba odprla v Novi Gorici, pri tem sodeluje tamkajšnji zdravstveni dom. Občina in ministrstvo za zdravje sta projekt podprla. Morda je v Ljubljani problem, ker ZD Ljubljana ne želi prevzeti te funkcije, ne bi pa rekel, da so zaviralci, ker pač niso pristojni za to, da bi se o tem odločili. Slika ni povsem črna, le nekaj stvari se mora še poklopiti.
Pred dnevi ste imeli sestanek na MOL, ki ga je sklical župan. Tam so bili tudi z ministrstva za zdravje, z Oddelka za zdravje in socialno varstvo MOL, direktorica in vodja centra ZD Metelkova, lokalni prebivalci, NIJZ in Andrej Kastelic, vodja koordinacije substitucijskih centrov (policija ni bila prisotna). Katera vprašanja ste odprli in ali ste morda kaj dorekli glede varnih sob, je čas že zrel za postavitev?
Žal se je na tem sestanku ponovno pokazalo, da je sodelovanja med ključnimi akterji žal še vedno premalo. In preveč govora o tem, kdo je za kaj kriv in odgovoren. Mogoče se strinjamo v tem, da v Ljubljani obstaja problem vidne uporabe drog v lokalnih skupnostih, žal pa strinjanja glede možnih rešitev še ni. V našem društvu že vse od 2015. opozarjamo, da je problem v tem, da je v Ljubljani še vedno premalo nastanitvenih kapacitet za vse uporabnike in brezdomce. Treba se je zavedati, da mnogi pridejo v Ljubljano tudi iz drugih krajev. Ena od rešitev je vzpostavitev varnih sob za uporabo drog. V tujini obstajajo dnevni centri, kjer se tolerira tudi uporaba alkohola. Glavni razlog, zakaj so uporabniki na ulici, je točno to – ko govorimo o aktivnih uporabnikih drog in alkohola –, da v trenutno obstoječih programih nimajo prostora za preživljanje časa in zagotavljanje njihovih potreb prek celega dneva.
Ko želijo uporabiti drogo ali spiti pivo, morajo iz dnevnega centra. Zato so na ulici. Seveda tudi s temi programi ne bomo 100-odstotno rešili problematike, dokler bo socialno stanje v državi slabo, bodo nekateri še vedno čas preživljali na ulici, iskali evre tudi z beračenjem. Se je pa hkrati treba zavedati, da smo ljudje družabna bitja in zato ni realno, da bi uporabnike in brezdomce zaprli v neki geto, kjer bi preživljali cele dneve.
Zato je treba najti rešitev za daljše obdobje in razmišljati o zaposlitveni politiki, o dekriminalizaciji uporabe drog in boljšem vključevanju oseb v skupnost. Kot rečeno – treba se je pogovarjati, najti skupno in skupnostno rešitev. Stigma že vrsto let ponuja možnost odprtja varnega prostora za uporabo drog v naših dnevnih centrih, žal neuspešno. Če bo to uspelo v Novi Gorici, ne vem, zakaj ne bi tudi v Ljubljani. Ne nazadnje je varnih sob v tujini že več kot 100.
V Ljubljani je med uživalci nekaj priljubljenih kotičkov za drogiranje. Zdi se, da jim policija tudi dopušča nekaj svobode in jih pusti pri miru, medtem pa se lokalni prebivalci vse bolj pritožujejo, da uživalci povzročajo vse več težav.
Težko bi komentiral, na kakšen način policija dela, a dejstvo je, da je bila v Nemčiji policija glavni pobudnik, da so se varne sobe začele odpirati, saj so bili prav policisti tisti, ki so se največ soočali s predoziranji in smrtnimi primeri na javnih površinah.
Če greste na Metelkovo v soboto ali nedeljo, ko ni substitucijskega programa v zdravstvenem domu, je na ulicah tudi manj uporabnikov. Torej mnogi med njimi imajo kje bivati. Problem je v tem, da je ljubljanski substitucijski program prevelik in pridejo v ZD Metelkova tudi iz Kamnika, Domžal …
Ena spodbuda je, da bi v Kamniku zadržali tamkajšnje uživalce drog. Ne vem, kje se je zataknilo, da to še ne stoji. Z območja Kamnika in Domžal je skoraj sto uporabnikov od torej sedemsto. Če bi substitucijski program odprli po različnih okrajih po Ljubljani, bi se ti bolj porazgubili in bi se populacija malo razbila.
Eden od načinov je tudi, da se uporabnikom podeljuje metadon enkrat mesečno, kot je v Logatcu, v Ljubljani ga petkrat na teden, zato se ustvarja koncentracija uživalcev. V Slovenj Gradcu in na Ptuju imajo denimo mobilno ekipo …
Zanimivo, koliko različnih pristopov je po vsej Sloveniji.
Če se gleda še širša slika, je dobrih praks po Evropi veliko. Nekatere države imajo tudi možnost, da se metadon dobi v lekarnah, enkrat tedensko pa ponujajo pogovor. Sam ne vidim smisla, da se pri nas vsak dan zbirajo v ZD Metelkova.
Kako pogosta so predoziranja v Sloveniji in ali se dogajajo predvsem v javnih ali zasebnih prostorih?
Statistike kažejo, da se jih večina zgodi doma. Med letoma 2014 in 2019 je stopnja smrtnih predoziranj v Sloveniji precej rasla in do 2020. smo bili tretji ali četrti v Evropi za Škotsko in Skandinavijo. Že takrat bi morali torej uvajati programe, o katerih se šele zdaj pogovarjamo.
Kako je z uporabo čistih igel v Sloveniji? So uporabniki že dovolj ozaveščeni? In kako je s prenosom virusov?
Mi verjamemo, da so uporabniki toliko ozaveščeni, da uporabljajo svoje in nove igle. Tudi pri nas, recimo, jih lahko vedno dobijo. Načeloma spodbujamo druge načine uporabe drog, ki so za predoziranje manj tvegani. Stopnja HIV se je med populacijo uporabnikov drog zelo zmanjšala in med letoma 2000 in 2020 ni bilo znanega primera, kar kaže tudi na minimalno souporabo igel ali drugih pripomočkov.
Pri nas je še vedno problem hepatitis C, ki je sicer še vedno malo bolj trdovraten kot HIV, ampak to so lahko tudi primeri iz prejšnjih let, ki se šele pozneje opazijo. Poudarjam pa, da je treba paziti tudi pri snifanju s souporabo listkov, saj lahko nos pri snifanju zakrvavi ali pa se rani, pri tem pa je možnost prenosa hepatitisa C, ki je pod določenimi pogoji obstojen tudi do pol leta.
Sprehajalci pravijo, da je opaziti snifanje sredi belega dne tudi na Petkovškovem nabrežju, kjer imate sedež.
Drži, to je trenutno najbolj problematična vidna težava, ki jo opazijo prebivalci. Tudi na našem oknu ali po celi aveniji Petkovškovega nabrežja se snifa, injicira pa se malo bolj skrito pod Zmajskim in steklenim mostom. Žal smo imeli v zadnjem mesecu tudi en smrtni primer pri Zmajskem mostu, en fant pa je padel v Ljubljanico pri Mesarskem mostu. Naša ideja je, da bi imeli v naših prostorih za začetek varno sobo za snifanje. To bi v zelo kratkem času rešilo problem vidne uporabe drog na Petkovškovem nabrežju.
Koliko denarja v povprečju potrebuje uživalec drog na dan, da zadovolji to svojo potrebo?
Če se na drobno kupuje na črnem trgu, stane gram heroina nekje na ulici od 40 do 50 evrov. Gram kokaina v ulični prodaji je od 60 do 80 evrov, odvisno od kakovosti. Nekateri potrebujejo več gramov, kar lahko nanese tudi tri tisoč evrov na mesec. Če se kupuje tablete, je ceneje.
Je mogoče zaznati tudi problem prostitucije med uporabniki drog, da bi prišli do denarja? Kako pogost je ta problem v Ljubljani?
Zavedati se je treba, da ti uporabniki, ki jih vidimo vsak dan na ulicah in imajo zdravstvene težave, predstavljajo le nekaj odstotkov vseh uživalcev drog. So samo vrh ledene gore. K nam v program hodijo tudi ljudje, ki hodijo v šolo, na faks, ki so v službi. Nekaj jih pride v Ljubljano tudi iz manjših krajev, ker je tu lažje preživeti, naberačiti kakšen evro, dobiti topel obrok … ti, ki nimajo kje bivati in so zabredli, se ukvarjajo z vsem živim, da bi prišli do denarja, tudi z delom na črno, pomagajo pri čem, določen del pa ima težave s kaznivimi dejanji, da bi prišli do denarja.
Kaj opažate pri mladih, je kaj več zanimanja za trde droge?
Res je, da opažamo eno spremembo, ki pa je povezana s korono in je opazna od leta 2020, in sicer mladoletnike, ki si injicirajo drogo. Do leta 2020 nismo imeli mladoletnih uživalcev v programu, zdaj pa prihaja skupina k nam. Prej je veljalo, da se mladi zanimajo predvsem za plesno drogo in MDMA, po koroni pa so se stvari nekoliko spremenile. Problem je, ker so se v času korone srečevali mlajši in starejši uporabniki.
Ko je pri vas v programu mladoletnik, ali o tem obvestite CSD in starše?
Delujemo povsem anonimno in zbiramo samo statistiko o številu, spolu in starosti. Tako imamo podatek, da je 80 odstotkov moških uživalcev in 20 odstotkov žensk in da je povprečna starost od 42 do 43 let.
Delamo po filozofiji, da je bolje imeti človeka v programu, kot pa da bi bil na ulici. Pri nas lahko dobi čist pribor in ne nazadnje verodostojne informacije, kar je po našem mnenju bolje, kot če ga v celoti vzgaja ulica.
