Prosi za pomoč pri iskanju polbrata

LJUBLJANA – Usoda, ki krmari naše življenje skozi srečne trenutke pa tudi skozi pasti, ki nam jih nastavlja z namenom, da iz različnih situacij pridemo še močnejši, okrepljeni z novo izkušnjo, je resnično nepredvidljiva.


Pred eno takšnih preizkušenj se je znašla 30-letna Dušica Sarić iz Prijepolja v Srbiji, mlada odvetniška pripravnica, ki se trenutno na vse kriplje pripravlja na zadnji korak do svojega poklica, ko mora študij okronati s pravosodnim izpitom.
 

Sina dobil med služenjem vojske v Ljubljani

A misli ji namesto k debelim pravniškim bukvam vse pogosteje uhajajo v Slovenijo. Tukaj namreč živi njen polbrat Arsenije, ki se je očetu rodil, medtem ko je ta še v nekdanji skupni državi v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, služil obvezni vojaški rok.


A niti njegova usoda očitno ni hotela, da bi sina, ki naj bi se rodil leta 1975 ali 1976, videl oziroma spoznal. »Moj oče Ljubiša Sarić, ki je bil po poklicu profesor matematike, je umrl 27. oktobra, star 70 let. Vedno je govoril, da ima sina v Sloveniji, ker pa je umrl nenadoma, ga nisem mogla vprašati vsega, kar mi zdaj roji po glavi,« pravi mlada pravnica, sicer edinka v zvezi njenega očeta in mame.


Kot pojasnjuje, ne ve, ali ima polbrat Arsenije očetov priimek ali priimek svoje mame, niti tega, ali je oče kdaj navezal ali pa poskušal navezati stik s svojim izgubljenim sinom. »O polbratovi mami v bistvu ne vem nič, saj se je oče izogibal temu, da bi pripovedoval o njej. Kar vem, je, da naj bi delal v elektro ali strojni stroki, slišala pa sem tudi, da naj bi bil poročen in da naj bi imel sina Borisa.«
 

Tudi Arsenije jo je že iskal

To pa je tudi vse, kar Dušica ve o svojem polbratu. Leta 2011 je Arsenije ​sicer poskušal stopiti v stik s svojo izgubljeno družino, pripoveduje Dušica. »Prek mojega strica Vuka Sarića iz Kragujevca je leta 2011 poskušal stopiti v stik z mano, vendar je stric to zavrnil, ne da bi me sploh vprašal. Od takrat se je za njim izgubila vsaka sled,« pravi Dušica in dodaja, da ima, odkar je oče umrl, neizmerno veliko željo, da bi brata spoznala.


Dušica v Prijepolju živi z mamo, ta jo pri njenih prizadevanjih, da bi našla brata, srčno podpira. Kot še dodaja mlada bodoča odvetnica, »bi mi vsaka informacija, s pomočjo katere bi bila bližje temu, da najdem polbrata, veliko pomenila. Mogoče bo vaš članek prebral kakšen kolega, ki je bil z očetom skupaj v vojski, še bolj pa upam, da se bo javil kar moj polbrat Arsenije. Naj še povem, da se polbrat imenuje po očetovem pradedu.«


Zato, dragi bralke in bralci, če morda poznate zdaj že nekaj nad 40 let starega Arsenijo, vas vljudno prosimo, da nas o tem obvestite. Kakršna koli informacija v zvezi z iskanim polbratom je za Dušico neprecenljiva.