BREZ BESED
Hudo razočaranje: to so Slovenci poslali brezdomcem
Sramotno: za brezdomce je, kot kaže, dobro vse. V Humanitarčku razočarani nad nekaterimi pošiljkami.
Odpri galerijo
Kot je znano, je mariborsko društvo Humanitarček v spomin na prostovoljca Roka Černica, ki bi bil 16. januarja 2020 star šele 23 let, organiziralo dobrodelno akcijo zbiranja toplih nogavic, ki jih je Rok rad podarjal brezdomcem. Odziv je bil izjemen, saj so zbrali čez deset tisoč parov, a nekaj je prostovoljce vendarle razžalostilo. Ko so odprli nekatere pošiljke, niso mogli verjeti lastnim očem, njihova akcija je znova pokazala na grdo plat človeštva.
Jezi jih predvsem, da so nekateri ljudje pošiljali preluknjane in stare nogavice. »Rabljenih spodnjic in nogavic se ne podarja, ko pa so nove cenovno ugodne. Kako grdo od tistega, ki pošlje strgane nogavice. Tudi brezdomci so ljudje. Ljudje, ki so poslali nogavice z luknjami, so res primitivni,« so le nekatere od objav tistih, ki so prav tako razočarani nad nekaterimi sodržavljani, ki so organizacijo Humanitarček tako rekoč naredili za smetišče.
V društvu so že v preteklosti ugotavljali, da ljudje brezdomcem in družinam v socialni stiski pošiljajo umazane in luknjičaste obleke. Nobena humanitarna akcija ni smetišče, je takrat na facebooku zapisala predsednica društva Humanitarček Ninna Kozorog, ki je, mimogrede, letošnja dobitnica priznanja bob leta. Takšna donacija za potencialnega prejemnika pomeni nespoštovanje, pravijo v Humanitačku, kjer so začeli natančno pregledovati donacije, čeprav jih včasih prejmejo od društev, ki naj bi stvari že očistila in pregledala. »Kaj bo brezdomec s puloverjem z luknjo, veliko kot pest? Sončil morda ozebline? Ženska iz socialno ogrožene družine? Naj obleče zamazane spodnje hlače z luknjo? Vsi ti ljudje imajo že doma umazana, dotrajana oblačila. Mar smo res tako nizkotni? Dobrodelnost zaradi lajkov,« so se spraševali.
Kljub vsemu bodo akcijo v Rokov spomin izvedli vsako leto.
Ne verjamemo v pravljice, verjamemo pa v pravljičarje, ki lahko naslikajo lepši jutri. Smo, kar smo. Vsak zase in vsi skupaj – trdno odločeni, da povrnemo vero v dobrobit, sočloveka, zaupanje, iskrenost," je delovanje društva zaobjela predsednica Ninna Kozorog.
11.028 parov nogavic so zbrali za brezdomce.
Smetiščna akcija
Organizatorji so namreč nekaj dni po koncu akcije Rok(ovanje) objavili fotografijo prepolnega avtomobila s poštnimi paketi, v katerih so nogavice, ki jih zaradi poštne zamude še kar prejemajo. Čeprav so se paketov razveselili, pa so s sledilci delili grenko izkušnjo tokratne akcije zbiranja nogavic. »Malo pa smo žalostni. Ogromno vas je poslalo strgane nogavice ... Zakaj? Menite, da brezdomce v luknje ne zebe? Ali je torej za brezdomce vse dobro?«Jezi jih predvsem, da so nekateri ljudje pošiljali preluknjane in stare nogavice. »Rabljenih spodnjic in nogavic se ne podarja, ko pa so nove cenovno ugodne. Kako grdo od tistega, ki pošlje strgane nogavice. Tudi brezdomci so ljudje. Ljudje, ki so poslali nogavice z luknjami, so res primitivni,« so le nekatere od objav tistih, ki so prav tako razočarani nad nekaterimi sodržavljani, ki so organizacijo Humanitarček tako rekoč naredili za smetišče.
RokovanjeRok Černic, ki je bil leta 2015 imenovan za naj prostovoljca Slovenije do 19 let, je umrl avgusta 2018, star komaj 21 let. Spominsko humanitarno akcijo zbiranja toplih nogavic v njegov spomin so poimenovali Rokovanje, kar je skovanka njegovega imena in gesla podati roko. V njej so lani zbrali več kot 6000 parov nogavic, letos pa kar 11.028. Največ jih je prispelo po pošti, najdaljšo pot do zdaj je imela pošiljka iz švicarskega Basla, pošiljka iz Melbourna s 450 nogavicami pa še čaka, da pride v Evropo.
V društvu so že v preteklosti ugotavljali, da ljudje brezdomcem in družinam v socialni stiski pošiljajo umazane in luknjičaste obleke. Nobena humanitarna akcija ni smetišče, je takrat na facebooku zapisala predsednica društva Humanitarček Ninna Kozorog, ki je, mimogrede, letošnja dobitnica priznanja bob leta. Takšna donacija za potencialnega prejemnika pomeni nespoštovanje, pravijo v Humanitačku, kjer so začeli natančno pregledovati donacije, čeprav jih včasih prejmejo od društev, ki naj bi stvari že očistila in pregledala. »Kaj bo brezdomec s puloverjem z luknjo, veliko kot pest? Sončil morda ozebline? Ženska iz socialno ogrožene družine? Naj obleče zamazane spodnje hlače z luknjo? Vsi ti ljudje imajo že doma umazana, dotrajana oblačila. Mar smo res tako nizkotni? Dobrodelnost zaradi lajkov,« so se spraševali.
Kljub vsemu bodo akcijo v Rokov spomin izvedli vsako leto.
Kdo so humiji?
Humanitarček se je rodil nekega jesenskega popoldneva ob kavi, ki je imela okus po neiskrenosti in v kateri je še tlela slaba izkušnja s pravno osebo, ki je v imenu dobrobitnosti skrbela le za blaginjo svojih članov. In tako se je rodila ideja, spontano, brez velikega pompa, saj se je zdelo, da je edini pravi odgovor na skorumiranost modernega sveta, ki ne premore več niti toliko dostojanstva, da bi znala dobroto obdržati – dobro. Pet ustanovnih članov je postavljalo pravila igre, statut in se borilo z birokracijo, ki je nihče ni povsem razumel, predvsem pa ni dojel, kako veliko je v naši državi potrebno, da lahko pomagaš. A popapirnih vojnah so ga dobili – novorojenega otroka, v katerega so zavili vso svojo naivno vero v boljši jutri, iskreno upanje v pomembnost malih korakov in vse tiste male, drobne pozornosti, s katerimi so želeli nekomu spremeniti svet. "Verjeli smo, da smo dovolj veliki, da bomo obstali – in smo. Od začetne ekipe je življenje le enega našega člana odneslo v neke druge zgodbe. Vsako leto znova smo rasli po številu pripadnikov, ki so sprva samo tiho simpatizirali z nami, pozneje pa so hoteli vedno glasneje postati del našega kroga. Danes smo še vedno tu – še vedno se borimo z birokracijo in marsikaterim polenom, ki prileti pod naše noge. A naučili smo se teka na dolge proge, znamo preskakovati ovire – tiste, ki se jih ne da preskočiti, pa znamo preplezati. Še vedno z vso dušo in srcem verjamemo, da lahko z malimi stvarmi polepšamo nekomu dan, dva, mesec, leto. Predvsem pa mu povrnemo najpomembnejše: zaupanje v sočloveka. Ne iščemo projektov v daljni Afriki – bolečina, žalost, revščina so že pred našimi vrati. In predvsem zime so v naši Sloveniji boleča izkušnja za marsikoga na socialnem dnu.
Ne verjamemo v pravljice, verjamemo pa v pravljičarje, ki lahko naslikajo lepši jutri. Smo, kar smo. Vsak zase in vsi skupaj – trdno odločeni, da povrnemo vero v dobrobit, sočloveka, zaupanje, iskrenost," je delovanje društva zaobjela predsednica Ninna Kozorog.