Prostovoljec Niko lepšal dni nemočnim

Marsikdaj ostanejo prezrti, a člani civilne zaščite so ključni temelji družbe, v kateri je varnost ljudi ena izmed najpomembnejših vrednot in pravic. Ne le v naravnih in drugih nesrečah, kjer so že neštetokrat pokazali požrtvovalnost in neutrudnost, to se je izkazalo tudi ob razglasitvi epidemije, ki je Slovenijo zadela kot strela z jasnega. Če so nas vsak dan pretresale podobe izčrpanih zdravstvenih delavcev, izpostavljenih trgovk in trgovcev ter drugih poklicev, ki zaradi svoje pomembnosti niso mogli obstati, so v ozadju držali branik zdravja tudi številni pripadniki civilne zaščite po vsej Sloveniji. Teh so se, izvemo v Celju, dotaknile doslej prezrte zgodbe ljudi, ki jih je izplavila zdravstvena kriza. Še k sreči, je pomenljiv Teodor Goznikar, namestnik poveljnika Civilne zaščite Mestne občine Celje, sicer bi bili številni primorani žalostne usode pestovati sami, brez pomoči, pozabljeni, na robu preživetja.

Rada bi vas videla

Vzpostavili so klicni center, kamor so deževali klici najranljivejših za najrazličnejšo pomoč. Izkazali so se tudi prebivalci knežjega mesta, saj so se nesebično namenili podpreti prizadete, 111 ljudi je svoj čas namenilo prostovoljstvu. »Poskrbeli so za nakupe nujnih živil v trgovini in dostavo zdravil iz lekarne. Za ta del je skoraj dva meseca vsak dan skrbel prostovoljec Niko Korenjak, ki je postal med epidemijo, oblečen v fluorescentni odsevnik civilne zaščite, vsakdanji gost marsikatere celjske trgovine z živili,« mladeniča pohvali Goznikar. Nika so tako vzljubili, da je bilo v dneh njegove odsotnosti od klicateljev slišati celo, da bodo raje kakšen dan počakali, »samo da pride Niko«.


Korenjak je v tem času pisal kratke dnevnike. »Kot veliko drugih sem tudi jaz med karanteno končal na čakanju. Nekaj časa mi je to še ugajalo, po dveh tednih pa sem ugotovil, da lahko preberem samo toliko in toliko knjig, pogledam omejeno število filmov, očistim omejeno število kvadratnih metrov stanovanja, prehodim omejeno število hribovskih stez in poti. In sem se odločil, da se pridružim civilni zaščiti kot prostovoljec,« opiše pot, v kateri je lepšal stresne trenutke zlasti starejšim. Čeprav so se mu bali stisniti roko, pa so mu nemalokrat želeli stisniti kakšen evro, doživel pa je celo prošnje, kot je ta: »Ko pridete iz bloka, se obrnite in poglejte gor. Vam bom pomahala na balkonu, rada bi vas videla.«

Velika pohvala

Civilna zaščita je poskrbela, da je z njenimi prostovoljci nemoteno potekalo tudi delo v celjskem zdravstvenem domu. Goznikar doda, da ne smemo pozabiti na prostovoljce Rdečega križa in Karitas ter tiste, ki so jih aktivirale posamezne mestne četrti v Celju. Vsekakor si vsi pripadniki modre bratovščine, ki so kakor koli pomagali, zaslužijo veliko pohvalo.