Prva nesreča na očaku: strela ubila vodnika

Koliko ljudi je doslej prišlo ali priplezalo na najvišjo slovensko goro, ni znano, ne ve se niti, za koliko ljudi je bila tura na Triglav zadnja v njihovem življenju. Toda veliko tudi žalostnih dogodkov so kronisti Triglava vendarle oteli pozabi.

Niso poslušali domačinov

Prva znana nesreča se je na Triglavu zgodila 5. julija 1822, ko se je stotnik in zemljemerec Antonio von Bosio s pomočnikom, dvema vodnikoma in petimi nosači iz bohinjske Srednje vasi odpravil na Triglav, da bi na njegovem vrhu postavil triangulacijsko piramido za sestavo trigonometričnega omrežja Kranjske. Petkovega zgodnjega jutra 4. julija se je deveterica mož odpravila iz Bohinja, prespala v pastirskih kočah na Velem polju in naslednjega dopoldneva okoli devetih že stala na vrhu Velikega Triglava.
Merilno napravo je dal Bosio postaviti na najvišjo točko gore in strelovod nekoliko nižje, potem je do popoldneva opravljal meritve in komajda opazil, da se je vreme občutno poslabšalo. Izkušeni domačini so svetovali, da bi se takoj vrnili v dolino, a jih vodja ni poslušal. Nosači in eden od vodnikov so sestopili, trojica je ostala na gori, ki jo je zajelo hudo neurje. Ponoči je može, pokrite s šotorskim platnom, večkrat oplazila strela, oba gospoda sta hudo ožgana preživela, vodnika Antona Korošca pa je strela ubila. Bosio je zjutraj ne glede na vse opravil še nekatere meritve.


Že ob osmih zjutraj se je na vrh Triglava vrnilo šest Bohinjcev, ki so se prejšnji večer umaknili na varno. Pretreseni so v šotorsko krilo zavili truplo preminulega tovariša in merilne naprave ter vse odnesli v dolino. Znameniti gornik Evgen Lovšin je v knjigi V Triglavu in njegovi soseščini napisal, da je bilo to »prvo znano gorsko reševalno delo v Triglavu«, mojster lepe gorniške besede Tine Mihelič pa, da »je bilo reševanje Antona Korošca pravi začetek slovenske gorske reševalne službe«.

Sanje pripeljale do trupla

Kot v knjigi Triglav gora in simbol piše dr. Miha Potočnik, se je 16. ali 17. avgusta 1908 kot prva žrtev plezanja v Triglavski steni smrtno ponesrečil Dunajčan Karl Wagner. Najprej so ga iskali mojstranski reševalci, ker takrat še niso bili vajeni plezanja v tako mogočnih stenah, so prišli na pomoč »pravi« plezalci z Dunaja. Eden od njih je imel v noči pred akcijo v Aljaževem domu, kjer so prenočevali, hude sanje, da je prišel k njegovi postelji prijatelj Wagner in ga za roko peljal mimo izvira Bistrice v Triglavsko steno ter po neki prepoznavni grapi in kaminu navzgor. Zjutraj so se kolegi zaradi tega iz njega norčevali, a jih je po poteh iz sanj pripeljal do mrtvega alpinista.


Potem ko so drenovci in skalaši, ki so se odpravljali v gore v vseh letnih časih ter po smereh, ki niso vodile le čez najlažje prehodno skalovje, začeli alpinistično zavzemati slovenske gore, je »šodrovcem«, ki so odsvetovali take ture, prišla zelo prav nesreča filozofa in skalaša dr. Klementa Juga. Ko je zaradi slabega vremena v Vratih ostal brez soplezalca, se je 26-letni mladenič 11. avgusta 1924 sam odpravil v Triglavsko severno steno. Štiri dni pozneje so ga njegovi skalaši našli hudo razbitega na polici pod steno. Leta 1928 sta smer preplezala znamenita alpinistka Pavla Jesih in Milan Gostiša in sredi stene naletela na zabit klin in nad njim na očiten odlom. Jug je torej verjetno padel, ker se mu je odlomil oprimek, in ni naredil samomora zaradi nesrečne ljubezni, kot so domnevali nekateri. Plezalca sta ta del stene imenovala Jugov steber, tako se imenuje še zdaj.

Z bližnjice v globel

Kdo ve, koliko planincev je za vedno omahnilo na triglavskih planinskih poteh. V obsežni kroniki smrtnih nesreč v slovenskih gorah Spomin in opomin gora dr. Franceta Malešiča je med drugimi opisana nesreča 56-letnega Šveda Lundberga, ki je 27. avgusta 1990 izginil s Tominškove poti na Triglav. Reševalci so ga zaman iskali, 10. septembra pa je planince smrad pod potjo pripeljal do trupla. V grapi komaj pol ure nad Vrati so našli nesrečneža z razglednico Triglava v nahrbtniku, ki je na bližnjici zdrsnil v globel. Opisana je tudi nesreča 40-letnega Avstrijca Hermanna, ki je 24. julija 2002 v skupini sestopal z vrha Triglava in mu je na poti proti koči Planika na glavo priletel kamen. Čelada, ki je ni imel, bi ga najbrž rešila.

Sreči v nesreči

Najbolj znani sreči v nesreči na Triglavu sta se zgodili leta 1945 in 1968. Prvi mesec po koncu druge svetovne vojne, 26. junija 1945, sta se odlična plezalca Pavla Jesih in Joža Čop odločila preplezati dotlej še nepreplezani Osrednji steber Triglavske severne stene. Četrti dan plezanja je Čop sam preplezal zadnje metre nevarnega dela stebra in šel v Vrata po pomoč. Reševalci so naslednji dan vrgli Pavli varovalno vrv, ob kateri je sama priplezala iz stene.


Zadnji januarski dan leta 1968 pa so se Aleš Kunaver, Stane Belak - Šrauf in Tone Sazonov - Tonač odločili ta del stene, ki se zdaj imenuje Čopov steber, preplezati pozimi. Četrti dan je vse močneje snežilo in v Ljubljani so sprožili reševalno akcijo. Še isti dan je dvanajst reševalcev po snegu do pasu prigazilo na Velo polje. Ko je bila trojica osmi dan v steni, je bilo na bohinjski strani Triglava že 70 reševalcev, njihov vodja France Zupan pa je vodil akcijo z Vogla, od koder je dober pregled na to triglavsko stran. Osmi dan so trije triglavski mušketirji le priplezali na vrh Čopovega stebra in se skozi snežne zamete, ki so jim segali do prsi, prebili k reševalcem na Velo polje.