VELIKI SLOVENCI V SENCI
Prva pisateljica umrla v cvetu mladosti
Josipina Turnograjska je pisala le v slovenskem jeziku, kar je bilo sredi 19. stoletja izjemno redko.
Odpri galerijo
Josipino Turnograjsko je leta 1850 upodobila Henrika Langus, sliko hrani Mestni muzej v Ljubljani.
Josipina Urbančič se je rodila 9. julija 1833 na gradu Turn pri Preddvoru v družini premožnega posestnika Janeza Urbančiča in njegove žene Josipine Terpinc. V času njene mladosti dekleta še niso imela dostopa do javne izobrazbe, za Josipinino vzgojo in izobraževanje so zato skrbeli domači učitelji.
Svoje delo so opravili z odliko, bistra mladenka je znanje kar požirala in že kot najstnica pridobila zavidljivo izobrazbo, daleč nad povprečjem tedanjega časa. Leta 1850, ko se je zaročila s pesnikom, govornikom in politikom Lovrom Tomanom, je bila izjemno razgledana mlada dama. Ker je zaročenec študiral pravo v štajerskem Gradcu, sta si golobčka ogromno dopisovala. Njuna ohranjena korespondenca obsega več kot tisoč pisem, ki dajejo poleg vpogleda v njuno razmerje tudi sliko meščanskega življenja pri nas.
Leta 1848 se je s padcem Metternichovega absolutizma tudi pri nas začelo kulturno življenje z močno slovensko in slovansko noto. Tudi Josipina se je navdušila nad slovansko idejo in v takšnem ozračju se je začelo njeno pisateljevanje. Svoja dela je objavljala kot Josipina Turnograjska, po gradu, od koder je izhajala in kjer je bil njen dom. Pisala je le v slovenskem jeziku, kar je bilo za tisti čas skrajna redkost.
Čeprav je moški svet pisanje ženske sprejel z veliko rezervo, se ni pustila in v nekaj letih napisala reci in piši 38 povesti. Na začetku je pisala kratke poučne zgodbe z moralno ostjo, pozneje pa je razvila svoj slog in se ukvarjala tudi z zahtevnejšo tematiko, kot je zgodovinska povest (Vojvoda Ferdinand Brannšveigovski, Marula, Nesrečen prepir) ter leposlovje o pomenu slovanstva (Poljski rodoljub in Svoboda). Posebne omembe si zasluži povest o nesrečni usodi Veronike Deseniške z naslovom Nedolžnost in sila.
Leta 1853 se je Josipina z zaročencem poročila in se zaradi narave njegovega dela preselila v Gradec. Svojega pisateljskega daru žal ni mogla razviti, saj se je njena življenjska pot prekmalu končala. Ob porodu naslednjega leta so nastali zdravstveni zapleti in 1. junija 1854 je umrla, stara komaj 20 let.
Slovenska literarna zgodovina njenim književnim delom ne pripisuje kakega posebnega pomena, morda neupravičeno, saj je pred dobrima dvema stoletjema pravzaprav vsa slovenska proza šele v povojih, mlado dekle pa tudi ni moglo razviti vseh svojih sposobnosti, saj je umrlo še v cvetu mladosti.
Josipina Turnograjska je simbol predanosti in zaupanja v svoje delo. V času ko je bilo pisateljevanje še domena moških, je kot izobražena in zavedna Slovenka orala ledino na polju slovenski književnosti, bila pa je tudi skladateljica.
Prihodnjič:
S Krasa v vihar petih vojn
V gradu Turn v Preddvoru je zdaj dom starejših občanov, ena soba je namenjena tudi življenju in delu prve pisateljice in pesnice na Slovenskem. Foto: Marjana Hanc
Svoje delo so opravili z odliko, bistra mladenka je znanje kar požirala in že kot najstnica pridobila zavidljivo izobrazbo, daleč nad povprečjem tedanjega časa. Leta 1850, ko se je zaročila s pesnikom, govornikom in politikom Lovrom Tomanom, je bila izjemno razgledana mlada dama. Ker je zaročenec študiral pravo v štajerskem Gradcu, sta si golobčka ogromno dopisovala. Njuna ohranjena korespondenca obsega več kot tisoč pisem, ki dajejo poleg vpogleda v njuno razmerje tudi sliko meščanskega življenja pri nas.
Leta 1848 se je s padcem Metternichovega absolutizma tudi pri nas začelo kulturno življenje z močno slovensko in slovansko noto. Tudi Josipina se je navdušila nad slovansko idejo in v takšnem ozračju se je začelo njeno pisateljevanje. Svoja dela je objavljala kot Josipina Turnograjska, po gradu, od koder je izhajala in kjer je bil njen dom. Pisala je le v slovenskem jeziku, kar je bilo za tisti čas skrajna redkost.
Čeprav je moški svet pisanje ženske sprejel z veliko rezervo, se ni pustila in v nekaj letih napisala reci in piši 38 povesti. Na začetku je pisala kratke poučne zgodbe z moralno ostjo, pozneje pa je razvila svoj slog in se ukvarjala tudi z zahtevnejšo tematiko, kot je zgodovinska povest (Vojvoda Ferdinand Brannšveigovski, Marula, Nesrečen prepir) ter leposlovje o pomenu slovanstva (Poljski rodoljub in Svoboda). Posebne omembe si zasluži povest o nesrečni usodi Veronike Deseniške z naslovom Nedolžnost in sila.
Doprsni kip pisateljice na gradu Turn
Leta 1853 se je Josipina z zaročencem poročila in se zaradi narave njegovega dela preselila v Gradec. Svojega pisateljskega daru žal ni mogla razviti, saj se je njena življenjska pot prekmalu končala. Ob porodu naslednjega leta so nastali zdravstveni zapleti in 1. junija 1854 je umrla, stara komaj 20 let.
Slovenska literarna zgodovina njenim književnim delom ne pripisuje kakega posebnega pomena, morda neupravičeno, saj je pred dobrima dvema stoletjema pravzaprav vsa slovenska proza šele v povojih, mlado dekle pa tudi ni moglo razviti vseh svojih sposobnosti, saj je umrlo še v cvetu mladosti.
Josipina Turnograjska je simbol predanosti in zaupanja v svoje delo. V času ko je bilo pisateljevanje še domena moških, je kot izobražena in zavedna Slovenka orala ledino na polju slovenski književnosti, bila pa je tudi skladateljica.
Prihodnjič:
S Krasa v vihar petih vojn
