GOBE
Prve nabiralke mavrahov so srne
V Ljubljani in okolici se najbolj zagreti gobarji lahko pohvalijo z lepo spomladansko bero. te gobe Pri nas so kljub temu bolj delikatesa, veliko manj jih je kot jurčkov.
Odpri galerijo
Jože Horvat s spomladanskim lepotcem
LJUBLJANA – Kljub ne preveč visokim jutranjim temperaturam se je v nižinskih predelih aprila začela spomladanska gobarska sezona. Medtem ko se gobarji v javnosti letos niso preveč hvalili z marčevkami, so najbolj zagreti nabiralci že v prvih aprilskih dneh našli spomladanske mavrahe ali smrčke.
Z Jožetom Horvatom, nekdanjim predsednikom Gobarskega mikološkega društva Ljubljana, ki je dober poznavalec ljubljanskih, gorenjskih in dolenjskih gozdov, smo tako na Črnuškem na eni od njegovih gobarskih lokacij v vsega dveh urah med čemažem naleteli na sedem mavrahov.
Izkušeni gobar nam je med sprehodom razložil, da mavrahi v nižinskih gozdovih poženejo najprej, saj se tam zemlja segreje najhitreje.
Ta spomladanska goba namreč začne rasti, ko je najnižja jutranja temperatura vsaj 5 stopinj Celzija. Ker ji temperature, višje od 20 stopinj, ne ustrezajo, se njihova sezona v nižinah praviloma konča maja, najpozneje seveda v višjih predelih.
Prvi gobarji, ki za seboj puščajo tudi zelo vidne sledi, so srne. Ta goba, ki jo v Franciji pa tudi pri nas uvrščamo med najboljše užitne gobe, namreč tej živali zelo tekne. V nizki podrasti okoli dreves, predvsem pa na bolj vlažnih območjih ob potokih, njihovih starih strugah, travnikih in lokah jih srne zaradi aromatičnega vonja zelo hitro zaznajo in tudi pojejo. Ker pri tem zemljo tudi razrijejo, je za gobarje to jasen znak, da so tam (bili) smrčki.
Horvat je dejal, da jih tudi ob dobrem letu težko nabereš več kot dovoljena dva kilograma, sicer pa so te gobe, ki dosegajo velikost od treh do 12 centimetrov, največkrat le za potešitev prve spomladanske gobarske sle. Da bi se jih najedla vsa družina in da bi jih kaj ostalo še za sušenje ali zamrzovalnik, pa se vsaj pri nas ni bati.
Gre bolj za delikateso, ki je ni v takih količinah in teži, kot velja za jurčke ali druge težje gobe. V povprečju mavrahi ne presegajo teže šestih dekagramov. Na facebooku francoske Groupe de cueillette des champignons smo sicer zasledili primere, da se je gobar iz departmaja Var pohvalil z desetkilogramsko bero, v kateri je bilo kar 548 mavrahov.
Horvata smo prosili za recept, kako pripraviti sveže mavrahe. Dejal je, da jih najprej očistiš vseh nečistoč v klobuku, spereš pod vodo, popivnaš s papirno brisačo in narežeš na štiri dele po dolžini. Nato jih na olju na hitro popečeš, dodaš poper, timijan (a ne preveč, da ne ubiješ okusa gobe), potem sladko ali kislo smetano in pri nizki temperaturi kuhaš od 10 do 15 minut. Po želji dodaš umešana jajca ali na kocke narezano šunko in pripraviš kot preliv za testenine. Za štiri osebe naj bi bilo dovolj približno 50 dekagramov gob (od osem do deset primerkov).
Jože Horvat s spomladanskim lepotcem
Z Jožetom Horvatom, nekdanjim predsednikom Gobarskega mikološkega društva Ljubljana, ki je dober poznavalec ljubljanskih, gorenjskih in dolenjskih gozdov, smo tako na Črnuškem na eni od njegovih gobarskih lokacij v vsega dveh urah med čemažem naleteli na sedem mavrahov.
Izkušeni gobar nam je med sprehodom razložil, da mavrahi v nižinskih gozdovih poženejo najprej, saj se tam zemlja segreje najhitreje.
Francoski gobar z bogato bero mavrahov. FOTOGRAFIJE: JANEZ PETKOVŠEK
Ta spomladanska goba namreč začne rasti, ko je najnižja jutranja temperatura vsaj 5 stopinj Celzija. Ker ji temperature, višje od 20 stopinj, ne ustrezajo, se njihova sezona v nižinah praviloma konča maja, najpozneje seveda v višjih predelih.
Po živalskih sledeh
Prvi gobarji, ki za seboj puščajo tudi zelo vidne sledi, so srne. Ta goba, ki jo v Franciji pa tudi pri nas uvrščamo med najboljše užitne gobe, namreč tej živali zelo tekne. V nizki podrasti okoli dreves, predvsem pa na bolj vlažnih območjih ob potokih, njihovih starih strugah, travnikih in lokah jih srne zaradi aromatičnega vonja zelo hitro zaznajo in tudi pojejo. Ker pri tem zemljo tudi razrijejo, je za gobarje to jasen znak, da so tam (bili) smrčki.
Surovi niso užitniUžitni mavrah ali smrček (Morchella esculenta) je pogojno užitna goba, surov ni užiten, toplotno obdelan ali posušen pa je zelo kakovosten in cenjen. Meso je voskasto, krhko, belkasto, prijetnega vonja in okusa. Prehranjuje se kot gniloživka, oblika in barva pa sta pogosto odvisni od kraja rasti in vremenskih razmer. Večina mladih smrčkov je temnejših, barva pa s starostjo obledi in porumeni.
Horvat je dejal, da jih tudi ob dobrem letu težko nabereš več kot dovoljena dva kilograma, sicer pa so te gobe, ki dosegajo velikost od treh do 12 centimetrov, največkrat le za potešitev prve spomladanske gobarske sle. Da bi se jih najedla vsa družina in da bi jih kaj ostalo še za sušenje ali zamrzovalnik, pa se vsaj pri nas ni bati.
60
gramov v povprečju tehtajo mavrahi.
gramov v povprečju tehtajo mavrahi.
Gre bolj za delikateso, ki je ni v takih količinah in teži, kot velja za jurčke ali druge težje gobe. V povprečju mavrahi ne presegajo teže šestih dekagramov. Na facebooku francoske Groupe de cueillette des champignons smo sicer zasledili primere, da se je gobar iz departmaja Var pohvalil z desetkilogramsko bero, v kateri je bilo kar 548 mavrahov.
Okusni na testeninah
Horvata smo prosili za recept, kako pripraviti sveže mavrahe. Dejal je, da jih najprej očistiš vseh nečistoč v klobuku, spereš pod vodo, popivnaš s papirno brisačo in narežeš na štiri dele po dolžini. Nato jih na olju na hitro popečeš, dodaš poper, timijan (a ne preveč, da ne ubiješ okusa gobe), potem sladko ali kislo smetano in pri nizki temperaturi kuhaš od 10 do 15 minut. Po želji dodaš umešana jajca ali na kocke narezano šunko in pripraviš kot preliv za testenine. Za štiri osebe naj bi bilo dovolj približno 50 dekagramov gob (od osem do deset primerkov).
