Prve ure so bile na cerkvenih zvonikih

V kranjski Mestni hiši je na ogled razstava ur z naslovom Vzemi si čas, ki sta jo pripravili sodelavki Gorenjskega muzeja, kustosinji mag. Barbara Kalan, vodja specialne knjižnice, in Anja Poštrak, sicer vodja muzeja v Bohinju. Na ogled je 29 različnih ur, v muzejskih depojih pa jih je še kar nekaj, ki čakajo, da jih bodo kdaj v prihodnosti uredili.
Zgodba obiskovalce vodi skozi zgodovinski čas in prostor. »Zanimalo nas je, kako so ljudje nekoč dojemali čas,« pravi Poštrakova. »Sprva so ga doživljali skozi spremembe v naravi, danes nam ga merijo ure. Ura kot predmet je eden najstarejših izumov. Te iz zbirk Gorenjskega muzeja obiskovalce popeljejo v preteklost, ko je bil urar še cenjen in uporaben obrtnik, v čase, ko ura ni bila le dekorativni element, ampak statusni simbol. Zato se danes sprašujemo, ali še nosite zapestno uro ali raje času sledite na mobilnem telefonu.«

Samo en kaže točno

Prikazujejo ure iz treh zbirk novejše zgodovine, etnologije in kulturne zgodovine. »Dobili smo jih pred več desetletji, prišle pa naj bi iz federalnega zbirnega centra,« dodaja Poštrakova. »Ta je bil ustanovljen z namenom, da bi zbiral po vojni zaplenjene stvari premožnih Slovencev in tujcev. Iz tega gradiva naj bi nastal neki nacionalni muzej. Zapisov o tem sicer ni, desetletja pa so ure ležale v depojih na različnih lokacijah, in zdaj smo se odločili, da jim podarimo novo življenje. V naših restavratorskih in konservatorskih delavnicah so jih uredili in pripravili za razstavo. Povsem nemogoče je bilo, da bi ure za razstavo pripravili tako, da bi še naprej kazale točen čas, razen ene, ki so jo pripravili v urarstvu Geringer v Kranju. Imenujejo jo regulator, po njej pa naj bi urarji uravnavali kar najbolj točen čas. Navija se jo vsakih osem dni, ima uteži, nihalo pa jo požene. Zelo pomembno vlogo ima vijaček na dnu nihala, s katerim so uravnavali točnost.«

Kot sta povedali avtorici razstave, te ure nimajo nekih svojih zgodb. »V pripravi razstave niti nisva vedeli, v kateri hiši je visela določena ura oziroma zbujala lastnika, če je šlo za budilko,« poudarja Kalanova. »Torej niti nisva vedeli, kakšen pomen je imela določena ura, kako je določena družina gledala nanjo in podobno. Tako res ne vemo, kje vse so bile te ure, ki pa so nadvse privlačne in zanimive. Zato sva se odločili in razstavo povezali s časom in dojemanjem časa, v katerem so se posamezne ure pojavile. Gre tudi za dojemanje časa nekega kmeta v preteklosti, ki mu je bilo dovolj, da je pogledal v nebo ali prisluhnil cerkvenemu zvoniku, in današnjo obsedenost s časom.«

Mag. Barbara Kalan pravi, da ju je najbolj zanimal izvor: »Razdelili sva jih na nemške, švicarske, avstrijske in jugoslovanske, tako da sva – tudi s pomočjo Narodnega muzeja Slovenije – prišle do ustreznih podatkov, predvsem, od kod izvirajo. Pri izbranih gre za tipične primere določene dobe. Na eni smo na primer opazili, da je nekaj časa visela na kranjski občini, saj je na njej ostala inventarna številka. Za novejše pa imamo na voljo že vse podatke.«

Budilke z dvema zvoncema

Zanimivi primerki so novejše Iskrine ure, kakršne so nekoč visele v čakalnicah železniških postaj, delovnih kolektivih, šolskih razredih in uradih. »Lesena viseča ura, ki ima na razstavi pomembno mesto, je primerek, ki je bil izdelan za železniške postaje,« je povedala Anja Poštrak. »Prej so jih uvažali iz Nemčije, potem se je po vojni pojavila Iskra. Sprva so vgrajevali mehanizme nemške tovarne Junghans, nato so se lotili izdelave nekega svojega mehanizma. Izdelava ur za železniške postaje je bil zagotovo najboljši posel Iskre po drugi svetovni vojni.«

Na razstavi Vzemi si čas so razstavljene tudi budilke, ki so zelo različne. »Nekatere, tiste klasične z dvema zvoncema na vrhu, še vedno izdelujejo v srbski tovarni Insa v Zemunu,« pove Kalanova. »Zanimiva je potovalna budilka s konca 19. ali z začetka 20. stoletja, ki ima namesto klasičnih zvončkov vgrajen glasbeni mehanizem. Za današnje razmere je kar precej velika, zagotovo pa je bila del prtljage v kakšnem velikem kovčku.«

Ure so se najprej pojavile v cerkvenih zvonikih, šele za tem se pojavijo stenske. Iz tega so se rodile žepne – in zanimivo, nosile so jih tudi ženske –, šele potem so se pojavile ročne. Manjše so lahko začeli delati šele, ko so izumili vzmet.

Urarji so bili večinoma popravljavci ur, ne pa izdelovalci, bili pa so tudi uvozniki in prodajalci hkrati, pravi Barbara Kalan: »Imeli so bogate kataloge, iz katerih so ljudje kupovali ure. Prodajali so tudi kolesa, zlatnino in podobno, popravljali kolesa in radijske sprejemnike ter gramofone. To se je pojavilo na začetku 20. stoletja, ko se je tudi začela množična proizvodnja.«


Urarska obrt je bila nekaj posebnega, saj urarji niso imeli svojega ceha. »Prvi izdelovalci ur so bili kovači in ključavničarji. To so bile še velike stolpne ure, ki so jih najprej naredili kovači, ključavničarji pa zmontirali. Je pa žal tudi res, da poklic urarja ni bil preveč cenjen,« je sklenila Anja Poštrak.