S svojima kužkoma išče tarufe, prvega se spomni še danes
Majhna italijanska panda, ki so jo pred ducat leti zvijačili v Torinu, prevozi tudi po štiristo kilometrov na dan, ko je za volanom Dejan Kozlovič iz Trska v zaledju Kopra. »Pravzaprav smo srce slovenske Istre, saj smo ravno na sredini. Okoli nas so hribi, pod vasjo se vije reka Dragonja. Naš kraj je izjemno zanimiv.« Kozlovič se, čeprav veliko ve in pove o krajih slovenske Istre, ne ukvarja s turističnim vodništvom. Njegova specialnost so tartufi. Zato potrebuje tisti avtoček, ki ima pogon na vsa štiri kolesa in gre v vse klance.
Od leta 1993 Dejan nabira črne in bele tartufe. »Začel sem v prvem razredu, ko je sošolcev oče nabiral tartufe in sem se mu včasih pridružil. Vse je bilo bolj kot otroška igra. Pri sedemnajstih sem dobil prvega psa, mešančka z imenom Nero, in to je bil prvi kuža, ki sem ga naučil iskati tartufe. Bila je prava muka. Tri mesece sem ga učil, pa nič. V noči na 3. november 1993 sem sanjal, da sem našel prvi tartuf. Zjutraj sva z Nerom odšla v gozd in našla najinega prvega. Tega tartufa, tega trenutka nisem pozabil do danes,« pove 46-letnik. Izjemno cenjene podzemne gobe je sprva le nabiral in prodajal v restavracije, tudi v tujino.
»Tartufi so stalnica v naši kulinariki, spremljajo nas od mladih nog.« Elektronik elektrotehnik je najprej delal v trafiki, nato v trgovini na debelo v Italiji, potem se je posvetil vinogradništvu. »Nasadil sem okoli 30.000 trt na več kot šestih hektarjih, istočasno sem odprl podjetje za opremo za vinogradništvo in postavitev vinogradov na ključ. Prišla je kriza, zdržal sem do leta 2012, nato sem podjetje prodal.« Razmišljal je, kako naprej, in se zavedel, da lahko dela, kar ga veseli od mladosti. Ustanovil je blagovno znamko Di Kappa Tartufi. »Ime je sestavljeno iz mojih inicialk in ob tem v italijanščini, ki nam je v slovenski Istri blizu kot jezik, pomeni storitev na višjem nivoju. Popolnoma sem padel v posel s tartufi. Leta 2019 sem začel proizvajati prve tartufate. Iskreno povem, da sem do takrat imel odpor do tega izdelka. Vedno sem trdil, da morajo gostinci uporabljati prave tartufe in ne tartufate.«
Na žlico
Kaj je tartufata? »Izdelek izhaja iz Italije in je njihov tipični produkt. Osnova so tartufi, dodatki in začimbe. Postal sem prvi proizvajalec tartufate v Sloveniji in edini, ki je specializiran samo in izključno za to,« pove Kozlovič. »V Italiji, od koder izvira tartufata, sem jih poizkusil precej, a spoznal, da so nekako industrijske. Vse so bile sicer dobre, a ne izdelane v stiku z zemljo, iz katere izvira tartuf, ne z ljudmi, ki ga nabirajo. Niso imele srca in niso bile vrhunske. Namenil sem se izdelati tartufato, katere sestavine bodo visoko kakovostne, predvsem pa bo vse narejeno z mojimi rokami in v našem kraju, v Trsku. Pa še to: če je iz črnega tartufa, ne sme imeti duha po belem. To enostavno ne gre.«
Najbolj osnovni s tartufato so fuži ali recimo špageti, pravi. »Kuhane se jih strese v ponev s stopljenim maslom, pomeša, prestavi na krožnik, doda tartufato in že dobimo prvinski okus in aromo slovenske Istre. Slišal sem, da jo ljudje dajo kar na kruh. Se je že zgodilo, da so me ozmerjali, tako v šali, ker so pojedli celo kar z žlico. Tartufata paše v rižoto, lahko jo kombiniramo z mehkim sirom, izvrstna je na uležanem govejem T-bone zrezku. Gre tudi s kuhanim vročim krompirjem. Vmešamo jo lahko v polento, ko je že kuhana in odstavljena s štedilnika.« Uporabimo jo lahko torej v najrazličnejših kombinacijah, le malce poguma potrebujemo.
