LUBLANSKE NOVICE
Prvi časopis v slovenščini je imel samo osem strani
Valentin Vodnik je bil naš prvi časnikar. Iz Lublanskih so zrasle tudi Slovenske novice.
Odpri galerijo
Lublanske novice 26. avgusta 1797 FOTO: arhiv NUK
LJUBLJANA – Ali je bil vsestranski, neutrudni Valentin Vodnik prvi slovenski pesnik – ali gre prvenstvo morda Janezu Damascenu Devu oziroma celo Pavlu Knoblu –, literarni zgodovinarji niso povsem enotnega mnenja, nihče pa ne dvomi, da je bil avtor Zadovoljnega Kranjca naš prvi časnikar.
Pomembnost literarnih del oziroma izdaj, v katerih so objavljena, spremlja predstava, da so ti tiski tudi po obsegu in videzu v čast avtorjem, tiskarjem in knjigovezom svojega časa. Pa pogosto ni tako. Že Abecednik Primoža Trubarja, drobna knjižica z vsega 14 listi, na pogled razočara vsakogar, ki ne upošteva, da takšne miniaturke sredi 16. stoletja niso bile nič izjemnega. Papirja ni bilo na pretek, zato so porabili še ostanke po obrezovanju večjih formatov. Tudi Poezije Franceta Prešerna so bile veliko skromnejše od večine poznejših izdaj ...
Podobno je bilo z Lublanskimi novicami. Obsegale so le po osem, včasih 12 strani v formatu 95 x 175 mm, kar ni niti šestina površine posamezne strani današnjih Slovenskih novic! List je od 4. januarja 1797 do julija naslednje leto izhajal ob sredah in sobotah, nato pa do konca, 27. decembra 1800, kot tednik ob sobotah.
V času izhajanja Lublanske novice niso bile edini časnik v Ljubljani in na Kranjskem, bile pa so prvi list v slovenščini. Vsi drugi časniki so bili nemški, tudi prvi že devetdeset let prej, in večinoma kratke sape. Izjema je bil poluradni Laibacher Zeitung, ki je z različnimi podnaslovi – nekaj časa tudi pri dveh tiskarjih-založnikih – izhajal najprej vsak teden, nato pogosteje, od leta 1784 do konca prve svetovne vojne. Med njegovimi prilogami je bila, tudi za razgledane Slovence, najpomembnejša Illyrisches Blatt.
Ko je Janez Bleiweis leta 1843 začel izdajati Kmetijske in rokodelske novice, ki so bile kljub konservativnosti do leta 1902, ko so ugasnile, zaslužne za razvoj slovenskega jezika in kulture, je vpliv nemških časnikov precej upadel. V obeh listih je objavljal tudi France Prešeren.
Utrjevanje jezika in razsvetljevanje rojakov je imel pred seboj že Valentin Vodnik, ki se nemške konkurence v svojem času ni ustrašil.
Poznal je tudi moč časopisja, za zgled pa si je vzel nemško Leibacherco in vsaj še dunajski Wiener Zeitung. Marijan Rupert, vodja Rokopisnega oddelka v NUK, ki je za ta prispevek omogočil ogled in fotografiranje vezanih Lublanskih novic in drugega gradiva iz Vodnikove zapuščine, je opozoril tudi na druge okoliščine, povezane z nastankom in izhajanjem prvega časnika v slovenskem jeziku.
V zadnjem letniku je Vodnika, ki je še ostal sodelavec, zapustil pa je duhovniški poklic in se posvetil profesuri, pri uredniškem delu zamenjal Janez Sušnik. Pozornejše branje pokaže, da je v tem obdobju kakovost jezika prispevkov močno upadla.
Pred tem Vodnik ni bil le urednik, temveč tudi avtor oziroma prevajalec novic in drugih vsebin, ki jih je izvedel v okolici ali povzel po nemških časopisih, ki so s poštno kočijo prihajali v Ljubljano. V vsebino je med drugim vključeval vesti o gibanju cen žita, poročila o družabnih dogodkih, smrtih in počastitvah pa tudi male oglase. In kadar mu je ostalo kaj prostora, še nekaj svojih verzov, pregovorov, ugank itn.
V zadnjem letniku pa so se, kot je opozoril Marijan Rupert, pojavila tudi nesoglasja med Vodnikom in vdovo prejšnjega tiskarja in založnika Marijo Terezijo Eger, ki je bralcem obljubila, »de bodo bol postreženi kakor zadna dva leta«. Napovedala je tudi nove priloge in da bodo novice »nove in resnične«.
Vodnik je bil res večkrat deležen očitkov bralcev, da objavlja neresnične (!) in neaktualne novice, vendar nova lastnica podjetja obljub očitno ni izpolnila. List je imel ob skromni nakladi 100 izvodov še manj naročnikov, pa še ti so bili slabi plačniki. Razloga za neizbežni konec sta bila, kot še piše Rupert, tudi preuranjenost projekta in omejenost dosega lista predvsem na Ljubljano z okolico. Nazadnje je v zadnji številki letnika 1800 bralce pričakalo lakonično obvestilo: "V prihodnim lejto nebodo kranjske novice več ven dajane."
Spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani Foto: Jože Suhadolnik
Pomembnost literarnih del oziroma izdaj, v katerih so objavljena, spremlja predstava, da so ti tiski tudi po obsegu in videzu v čast avtorjem, tiskarjem in knjigovezom svojega časa. Pa pogosto ni tako. Že Abecednik Primoža Trubarja, drobna knjižica z vsega 14 listi, na pogled razočara vsakogar, ki ne upošteva, da takšne miniaturke sredi 16. stoletja niso bile nič izjemnega. Papirja ni bilo na pretek, zato so porabili še ostanke po obrezovanju večjih formatov. Tudi Poezije Franceta Prešerna so bile veliko skromnejše od večine poznejših izdaj ...
Vodnikova kratka avtobiografija v podarjenem letniku Novic za leto 1797 FOTO: arhiv NUK
Podobno je bilo z Lublanskimi novicami. Obsegale so le po osem, včasih 12 strani v formatu 95 x 175 mm, kar ni niti šestina površine posamezne strani današnjih Slovenskih novic! List je od 4. januarja 1797 do julija naslednje leto izhajal ob sredah in sobotah, nato pa do konca, 27. decembra 1800, kot tednik ob sobotah.
Dve leti edini pisec
V času izhajanja Lublanske novice niso bile edini časnik v Ljubljani in na Kranjskem, bile pa so prvi list v slovenščini. Vsi drugi časniki so bili nemški, tudi prvi že devetdeset let prej, in večinoma kratke sape. Izjema je bil poluradni Laibacher Zeitung, ki je z različnimi podnaslovi – nekaj časa tudi pri dveh tiskarjih-založnikih – izhajal najprej vsak teden, nato pogosteje, od leta 1784 do konca prve svetovne vojne. Med njegovimi prilogami je bila, tudi za razgledane Slovence, najpomembnejša Illyrisches Blatt.
Ko je Janez Bleiweis leta 1843 začel izdajati Kmetijske in rokodelske novice, ki so bile kljub konservativnosti do leta 1902, ko so ugasnile, zaslužne za razvoj slovenskega jezika in kulture, je vpliv nemških časnikov precej upadel. V obeh listih je objavljal tudi France Prešeren.
Utrjevanje jezika in razsvetljevanje rojakov je imel pred seboj že Valentin Vodnik, ki se nemške konkurence v svojem času ni ustrašil.
Vezan prvi letnik Lublanskih novic, ki ga je Vodnik podaril licejski knjižnici. FOTO: arhiv NUK
Poznal je tudi moč časopisja, za zgled pa si je vzel nemško Leibacherco in vsaj še dunajski Wiener Zeitung. Marijan Rupert, vodja Rokopisnega oddelka v NUK, ki je za ta prispevek omogočil ogled in fotografiranje vezanih Lublanskih novic in drugega gradiva iz Vodnikove zapuščine, je opozoril tudi na druge okoliščine, povezane z nastankom in izhajanjem prvega časnika v slovenskem jeziku.
Zadnje leto
V zadnjem letniku je Vodnika, ki je še ostal sodelavec, zapustil pa je duhovniški poklic in se posvetil profesuri, pri uredniškem delu zamenjal Janez Sušnik. Pozornejše branje pokaže, da je v tem obdobju kakovost jezika prispevkov močno upadla.
Lublanske novice niso bile edini časnik v Ljubljani in na Kranjskem, bile pa so prvi list v slovenščini.
Pred tem Vodnik ni bil le urednik, temveč tudi avtor oziroma prevajalec novic in drugih vsebin, ki jih je izvedel v okolici ali povzel po nemških časopisih, ki so s poštno kočijo prihajali v Ljubljano. V vsebino je med drugim vključeval vesti o gibanju cen žita, poročila o družabnih dogodkih, smrtih in počastitvah pa tudi male oglase. In kadar mu je ostalo kaj prostora, še nekaj svojih verzov, pregovorov, ugank itn.
V zadnjem letniku pa so se, kot je opozoril Marijan Rupert, pojavila tudi nesoglasja med Vodnikom in vdovo prejšnjega tiskarja in založnika Marijo Terezijo Eger, ki je bralcem obljubila, »de bodo bol postreženi kakor zadna dva leta«. Napovedala je tudi nove priloge in da bodo novice »nove in resnične«.
100
izvodov je bila naklada Lublanskih novic.
izvodov je bila naklada Lublanskih novic.
Vodnik je bil res večkrat deležen očitkov bralcev, da objavlja neresnične (!) in neaktualne novice, vendar nova lastnica podjetja obljub očitno ni izpolnila. List je imel ob skromni nakladi 100 izvodov še manj naročnikov, pa še ti so bili slabi plačniki. Razloga za neizbežni konec sta bila, kot še piše Rupert, tudi preuranjenost projekta in omejenost dosega lista predvsem na Ljubljano z okolico. Nazadnje je v zadnji številki letnika 1800 bralce pričakalo lakonično obvestilo: "V prihodnim lejto nebodo kranjske novice več ven dajane."
