Prvi cekar v Sloveniji za hec, potem še nekaj tisoč
Življenjska pot je Marijo Petran iz Hrvaške vodila na Dolenjsko. Z obilo življenjske energije v pokoju ustvarja iz koruznega ličkanja.
Odpri galerijo
Narejeno. Zdaj pa na tržnico! FOTOGRAFIJE: Drago Perko
Ko smo prvič poklicali na Mirno, je bila 73-letna Marija Petran vesela, rekla je, da bo z veseljem pokazala, kako se iz koruznega ličkanja delajo cekarji, predpražniki, podstavki in posodice. »Moram pa prej poklicati prijateljico, da zagotovi ličkanje,« nam je pojasnila, dan pozneje je sledil klic, da je material pri njej in naj se kar oglasimo.
»S tem je tako, da je vse težje dobiti pravo ličkanje, ker se vse dela strojno, stroj pa razreže liste in niso več uporabni,« pojasni Marija, ki na Mirni živi od leta 1971. »Po rodu sem iz Hrvaške, iz Čakovca. Tam sem sem naučila. Pri starem očetu je bila ena gospa, ki je to znala. Ko je odšla, je pustila model, na katerem sem nadaljevala. Sprva sem spletla okoli in okoli, potem pa porezala proč. Začetki? Niso bili ravno težki. Sem pa z izdelavo cekarjev prišla do prvega denarja, da sem si lahko kupovala cunje,« pravi o začetkih v družini, kjer je bilo pet otrok. Pogosto je zahajala v Slovenijo, v Gotovljah je obirala hmelj, tja do Pragerskega je z družino hodila po ličkanje, pozimi na našo stran tudi po smrečje.
»Slovenski jezik mi je bil tako všeč, da sem ves čas govorila, da bom odšla v Slovenijo,« se spominja. Svoje smele načrte je hitro uresničila; po kratkotrajnem delu na Hrvaškem v eni od tovarn mesnopredelovalne industrije je bila na poti v Ljubljano, kjer je s pomočjo prijateljev dobila službo. Na Dolenjskem sta si z možem ustvarila dom, posvojila hčer. Z možem sta šla vsak svojo pot, od 2005. je Marija upokojena.
»Prvi cekar v Sloveniji sem izdelala bolj v hecu; kolegici sem rekla, da ji ga naredim, če mi prinese 20 dekagramov kave. Nisem velika kavopivka, a tako sem rekla. Naredila sem ga in hitro se je razvedelo, kaj delam. Pa so sledila naročila in nato nasvet, naj cekarje vendar zaračunam. Ko sva s hčerko ostali sami, se je bilo treba znajti. Hodila sem v službo, delala cekarje, nabirala borovnice, živeli sva kot mala bogova,« nadaljuje Marija, ki je izdelala že več tisoč cekarjev.
Ko se dotakne svoje preteklosti, začne pripravljati ličkanje, da pokaže, kako se stvari streže. »Najprej se ga nareže, trde konce porežem stran,« pripoveduje, ko s škarjami zareže. Ličkanje zbira, ko je koruza zrela. »Izberem le lepe kose. Cilj je, da vse čim prej posušim, odstranim laske, da listje na porjavi. Bistveno je, da ni mokro. Če je, splesni in je neuporabno,« nas poduči. Izvemo, da dela iz listov domače in listov hibridne koruze.
»Najraje delam pozimi,« pojasni. Tedaj se največ naredi. Za en srednje velik cekar porabi en dan, izdelave se loti s pomočjo lesenih modelov, ki določajo obliko lepotca iz ličkanja.
V model so tesno in natančno zabiti žebljiči, Marija mora peljati omočeno voljno ličkanje od ene do druge točke, vmes ga s spretnimi prsti zapleta v liste. »Tudi strga se kdaj kateri, a ga popravim, zamenjam,« pristavi rokodelka. »Štukam, potem pa s hakeljčkom pritisnem navznoter,« pojasnjuje in ne neha delati. »Tudi televizijo lahko gledam poleg,« se nasmeje.
»Ličkanje mora biti mokro. Ko pa je narejeno, sledi sušenje: poleti na balkonu, pozimi ob radiatorju,« izvemo. Občasno doda kak vzorec, včasih vsebinski ali le barvasti. »Ličkanje s pomočjo barv za cunje pobarvam v pralnem stroju, potem pa delam,« še razkrije in poudari, da v tem delu preprosto uživa. Ko je cekar narejen, Marija poskrbi za trajnost in zaščito – z milnico in žveplom. »Bolj je bel in lepši. Pa tudi opere se lahko potem. Tudi to z veseljem naredim,« še pove sogovornica, ki pred začetkom dela obleče hlače iz skaja, da ni vsa mokra.
Želi si, da bi to rokodelsko znanje delila z mladimi. Gostovala je že na šolah, pogosto se predstavi v Deželi kozolcev v Šentrupertu. »Pri meni je bilo dekle iz Sevnice. Tako zelo je bila hvaležna, ko se je poslavljala. Pa sem jo povabila, naj jo mama pripelje, jo bom naučila. A je ni bilo ...« Marija kljub zamiranju te obrti upa, da bo rokodelsko znanje prenesla na mlade rodove. Do takrat pa ji pod prste gleda njen dragi papagaj.
Navdušena nad slovenščino
»S tem je tako, da je vse težje dobiti pravo ličkanje, ker se vse dela strojno, stroj pa razreže liste in niso več uporabni,« pojasni Marija, ki na Mirni živi od leta 1971. »Po rodu sem iz Hrvaške, iz Čakovca. Tam sem sem naučila. Pri starem očetu je bila ena gospa, ki je to znala. Ko je odšla, je pustila model, na katerem sem nadaljevala. Sprva sem spletla okoli in okoli, potem pa porezala proč. Začetki? Niso bili ravno težki. Sem pa z izdelavo cekarjev prišla do prvega denarja, da sem si lahko kupovala cunje,« pravi o začetkih v družini, kjer je bilo pet otrok. Pogosto je zahajala v Slovenijo, v Gotovljah je obirala hmelj, tja do Pragerskega je z družino hodila po ličkanje, pozimi na našo stran tudi po smrečje.
»Slovenski jezik mi je bil tako všeč, da sem ves čas govorila, da bom odšla v Slovenijo,« se spominja. Svoje smele načrte je hitro uresničila; po kratkotrajnem delu na Hrvaškem v eni od tovarn mesnopredelovalne industrije je bila na poti v Ljubljano, kjer je s pomočjo prijateljev dobila službo. Na Dolenjskem sta si z možem ustvarila dom, posvojila hčer. Z možem sta šla vsak svojo pot, od 2005. je Marija upokojena.
Osnova za dober predpražnik
»Prvi cekar v Sloveniji sem izdelala bolj v hecu; kolegici sem rekla, da ji ga naredim, če mi prinese 20 dekagramov kave. Nisem velika kavopivka, a tako sem rekla. Naredila sem ga in hitro se je razvedelo, kaj delam. Pa so sledila naročila in nato nasvet, naj cekarje vendar zaračunam. Ko sva s hčerko ostali sami, se je bilo treba znajti. Hodila sem v službo, delala cekarje, nabirala borovnice, živeli sva kot mala bogova,« nadaljuje Marija, ki je izdelala že več tisoč cekarjev.
Lahko ga celo opere
Ko se dotakne svoje preteklosti, začne pripravljati ličkanje, da pokaže, kako se stvari streže. »Najprej se ga nareže, trde konce porežem stran,« pripoveduje, ko s škarjami zareže. Ličkanje zbira, ko je koruza zrela. »Izberem le lepe kose. Cilj je, da vse čim prej posušim, odstranim laske, da listje na porjavi. Bistveno je, da ni mokro. Če je, splesni in je neuporabno,« nas poduči. Izvemo, da dela iz listov domače in listov hibridne koruze.
»Najraje delam pozimi,« pojasni. Tedaj se največ naredi. Za en srednje velik cekar porabi en dan, izdelave se loti s pomočjo lesenih modelov, ki določajo obliko lepotca iz ličkanja.
Pri Mariji gosta na pragu pozdravi predpražnik, ki ga je seveda spletla sama. »Za dober predpražnik potrebuješ čvrsto spleteno kito. V roki je ne moreš na tak čvrst način splesti, zato sem si zabila žebljice. Delam s pomočjo modela, potem pa jo sestavim skupaj,« pove.
V model so tesno in natančno zabiti žebljiči, Marija mora peljati omočeno voljno ličkanje od ene do druge točke, vmes ga s spretnimi prsti zapleta v liste. »Tudi strga se kdaj kateri, a ga popravim, zamenjam,« pristavi rokodelka. »Štukam, potem pa s hakeljčkom pritisnem navznoter,« pojasnjuje in ne neha delati. »Tudi televizijo lahko gledam poleg,« se nasmeje.
»Ličkanje mora biti mokro. Ko pa je narejeno, sledi sušenje: poleti na balkonu, pozimi ob radiatorju,« izvemo. Občasno doda kak vzorec, včasih vsebinski ali le barvasti. »Ličkanje s pomočjo barv za cunje pobarvam v pralnem stroju, potem pa delam,« še razkrije in poudari, da v tem delu preprosto uživa. Ko je cekar narejen, Marija poskrbi za trajnost in zaščito – z milnico in žveplom. »Bolj je bel in lepši. Pa tudi opere se lahko potem. Tudi to z veseljem naredim,« še pove sogovornica, ki pred začetkom dela obleče hlače iz skaja, da ni vsa mokra.
Hodila sem v službo, delala cekarje, nabirala borovnice, živeli sva kot mala bogova.
Želi si, da bi to rokodelsko znanje delila z mladimi. Gostovala je že na šolah, pogosto se predstavi v Deželi kozolcev v Šentrupertu. »Pri meni je bilo dekle iz Sevnice. Tako zelo je bila hvaležna, ko se je poslavljala. Pa sem jo povabila, naj jo mama pripelje, jo bom naučila. A je ni bilo ...« Marija kljub zamiranju te obrti upa, da bo rokodelsko znanje prenesla na mlade rodove. Do takrat pa ji pod prste gleda njen dragi papagaj.
