Prvi dijaki so se vpisovali kar na gradbišču (FOTO)
Marsikdo se vpraša, zakaj v sodobnem času sploh potrebujemo katoliško šolo. Oziroma, zakaj bi Katoliška cerkev sploh potrebovala šolo! »Odgovor je vedno ta: temeljno poslanstvo Cerkve je biti blizu človeku. Njen vzgojni koncept zajema celovitost človeka, njegovo telesno, duševno in duhovno dimenzijo.
Šolski prostor je tisti, ki lahko mlademu omogoča, spodbuja in krepi celovito rast. Da bi vsak posameznik razvil svoj potencial in postal aktiven, odgovoren državljan. Član skupnosti,« svoje misli in ideje razodene mag. Anton Česen, direktor Zavoda sv. Stanislava, ki v letošnjem šolskem letu slavi 30-letnico začetka vnovičnega delovanja.
Najprej samo dijaki
Leta 1993 so na temelju predvojne Škofijske klasične gimnazije zastavili izobraževalne cilje, ki temeljijo na klasičnosti in katoliški veri. »Tak program omogoča široko izobrazbo. Vsi se učijo latinščine in imajo predmet vera in kultura, poleg tega smo edina srednja šola v Sloveniji, ki ponuja maturo iz stare grščine. Razredi imajo vsako leto duhovno obnovo in ekskurzijo v tujino. Poleg prvega tujega jezika, angleščine, dijaki izbirajo še med štirimi tujimi jeziki. Poseben poudarek je na naravoslovju, kar daje širino in možnosti izbire vpisa na kateri koli študij,« nadaljuje Česen in poudarja, da so pogoji vpisa enaki kot za ostale gimnazije; čeprav je šola katoliška, od dijakinj in dijakov ne zahtevajo pripadnosti katoliški veroizpovedi, morajo pa sprejemati in spoštovati krščansko tradicijo ustanove.
Amor magister optimus oziroma Ljubezen je najboljša učiteljica se glasi na veliko zapisano vodilo šole, ki je pot začela s položitvijo temeljnega kamna leta 1901. Po arhitekturni zasnovi Josipa Vancaša in zaslugi prizadevanj ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča je 1905. vrata odprla prva popolna slovenska gimnazija, kjer je leta 1913 potekala prva matura v slovenskem jeziku. »Škof Jeglič si je sicer želel šolo, ki bi vpisovala tudi dijakinje, ampak to takrat še ni bilo mogoče,« nadaljuje sogovornik.
Pustili razdejanje
Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu vojaška bolnišnica, dijaki višjih letnikov so bili tudi v vojaški službi. Po vojni je šola nadaljevala poslanstvo, druga vihra pa je skorajda pomenila konec vseh dotedanjih prizadevanj tako dijakov, profesorjev in številnih dobrotnikov, ki so podpirali poslanstvo ustanove. Leta 1941 je stavbo zasedla nemška okupacijska vojska ter profesorjem in dijakom zaukazala, da morajo poslopje zapustiti v nekaj urah. Nekateri so šolanje potem nadaljevali drugje v Ljubljani, Nemci pa so šolo spremenili v zbirni center za številne Slovence, ki so jih izgnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško, pozneje je tam deloval zavod za vzgojo mladih nacistov.
»Vse so uničili in pokradli veliko dragocenosti. Tudi leseni stol škofa Jegliča, ki pa je, zanimivo, pred desetletjem znova našel pot do nas. Našli so ga namreč v neki zasebni zbirki in ga vrnili,« pove Česen in nadaljuje temno poglavje zgodovine ustanove. Ob koncu druge svetovne vojne je zavod postal koncentracijsko taborišče za domobrance in druge nasprotnike komunizma, od tam so v smrt romali številni Slovenci, Hrvati, Srbi in Nemci. »Na tisoče žrtev so poslali v Kočevski rog, brezno pod Macesnovo gorico in Brezarjevo brezno,« pripoveduje.
Med letoma 1945 in 1991 je bila v prostorih zavoda vojašnica jugoslovanske armade, ta je morala leta 1991, po osamosvojitvi, zapustiti prostore. »Zapustili so pravo razdejanje, potrgali vse kable, uničili parket ... Nova oblast je stavbo vrnila ljubljanski nadškofiji, kaj hitro se je porodila ideja, da bi obudili gimnazijski program,« pripoveduje sogovornik. »Spomin na gimnazijo so ohranjali tudi številni profesorji in dijaki, ki so se redno srečevali še vsa leta po vojni. Še tisti, ki so zaradi razmer srednjo šolo končali na drugi ustanovi, so se imeli za 'zavodarje'.«
Spomin na gimnazijo so ohranjali tudi številni profesorji in dijaki, ki so se redno sestajali še vsa leta po vojni.
Pahorjevo odlikovanje
Po zaslugi nekdanjega dijaka, ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja, je leta 1993 znova začela delovati gimnazija, prvi dijaki so se vpisovali tako rekoč na gradbišču, kar dokazujejo številne ganljive fotografije. »Kljub takim razmeram je bilo že v prvi generaciji pet oddelkov navdušenih dijakinj in dijakov, interes je bil zares izjemen,« pripoveduje direktor zavoda. Zavod je dejavnosti razširil na Vrtec Dobrega pastirja, Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, Jegličev dijaški dom in Študentski dom Janeza F. Gnidovca (ki je bil prvi ravnatelj predvojne gimnazije in pozneje škof v Skopju), Glasbeno šolo Matije Tomca ter Galerijo Staneta Kregarja. »Skupaj z zaposlenimi je tu vsak dan več kot 1600 ljudi,« pove sogovornik. »Kako se bodo morda v prihodnosti širile dejavnosti, ne vemo. Želimo krepiti to, kar smo do zdaj uspešno ustvarili. Pogosto so zasebne vzgojno-izobraževalne ustanove v pretresu trenutne politike in njihovih odločitev. Trenutno je naš način financiranja dobro urejen, nas pa vedno znova presenetijo kakšne odločitve, ki od tega odstopajo,« še pristavi.
Razlogov za ponos je vsekakor veliko, njihovim prizadevanjem se je leta 1996 z obiskom poklonil tudi sv. Janez Pavel II.; v spomin takratnemu svetemu očetu so po njem poimenovali sejno dvorano. »Za papeža naj bi takrat pripravili poseben, nekoliko višji stol, a naj bi ga zavrnil. 'No, no, sedia normale!' naj bi skromno rekel in izbral enega od običajnih za mizo,« z nasmeškom pove direktor zavoda, ki ga je leta 2017 predsednik Republike Slovenije Borut Pahor odlikoval s srebrnim redom za zasluge. Dijakinje in dijaki, ki odličen splošni uspeh vsako leto potrjujejo tudi z odličnimi rezultati na maturi, so ob podpori mentorjev tudi na številnih drugih področjih in pri interesnih dejavnostih, med njimi so predvsem odlični likovniki in glasbeniki, ki sodelujejo tudi v mednarodnem prostoru. Tudi sicer je zavod vključen v veliko mednarodnih projektov, med drugim v zeleno karierno izobraževanje in dramsko pedagogiko z inkluzijo. Razstave se kar vrstijo in redno zapolnjujejo hodnike šole, pogosto odzvanjajo nastopi in zborovski uspehi v tujini. »V gimnaziji deluje kar šest zborov. Letos so z gosti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvajali kantato Carmina Burana,« ponosno pove direktor in nam odpre vrata zavidljivo velike in z osupljivo plezalno steno, ki jo je osvojila tudi že naša šampionka Janja Garnbret, ter drugimi rekviziti opremljene športne dvorane, kjer se kalijo tudi številni bodoči športniki, kot pritrjujejo profesorji športne vzgoje. Ti nadobudneže v želji, da bi bilo gibanje del njihovega aktivnega vsakdanjika, vabijo na redne jutranje pohode na Šmarno goro in občudovanje sončnega vzhoda.
1941. je stavbo zasedla nemška okupacijska vojska.
Dobrodošla, kamela!
Akademske in bralne ambicije nedvomno zadovolji bogato založena Knjižnica dr. Antona Breznika s čitalnico, ki jo pogosto obiskujejo dijaki in tudi zunanji obiskovalci. Srce zavoda je nedvomno veličastna cerkev z osupljivim mozaikom in orglami, največjimi v pedagoški ustanovi v državi, med našim obiskom se je zahtevnega igranja lotila nadarjena dijakinja. Za ljubitelje narave je poskrbljeno v živem kotičku, kjer domujejo kače, želve, morski prašički in še in še. Tja bodo v gimnazijskih letih nedvomno zahajali tudi zdajšnji osnovnošolci, ki zelo radi preživljajo čas na prostem, v učilnici v naravi.
Po osamosvojitvi je bil interes za vpis izjemen, že v prvi generaciji je bilo pet oddelkov.
»Starše opozorimo, da bodo njihovi otroci iz šole lahko prišli tudi blatni. Tukaj pogosto pripravijo obroke, fantje zakurijo ogenj, dekleta pa pripravijo kaj za pod zob. Seveda so vloge tudi obrnjene,« še pojasni direktor zavoda in doda, da so nekoč gostili dve ovci in kokoši, ljubljenke številnih otrok, pred leti pa so za jaslice v gimnazijo pripeljali celo kamelo. »Želja nas vseh pa je, da bi v okolju, ki omogoča razmere za celovito osebnostno rast, vsi otroci, mladi in zaposleni lahko živeli po vodilu Amor magister optimus, Ljubezen je najboljša učiteljica.«
