Prvi evangeličanski škof je evangelij oznanjal z dejanji

Iz Tešanovcev, kjer je bil doma, je v sredo popoldne prišla žalostna novica, da je prehitro, v 71. letu starosti, umrl evangeličanski duhovnik Geza Erniša. Bil je prvi evangeličanski škof na Slovenskem, to funkcijo je opravljal 18 let, zatem je dobil naziv častni škof Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji.

Odlikoval ga je predsednik države Borut Pahor.

Leta 1995 je bil med soustanovitelji Sveta krščanskih cerkva v Evropi, leta 2008 pa je bil v Stuttgartu izvoljen v svet Svetovne luteranske zveze. Leta 2013 ga je na mestu evangeličanskega škofa zamenjal Geza Filo in istega leta mu je predsednik države Borut Pahor podelil visoko državno odlikovanje srebrni red za zasluge za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje Evangeličanske cerkve.

Tudi aktualni evangeličanski škof Leon Novak je ob izgubi častnega škofa dejal, da je bil sprejet z vseh strani. »Tudi sam je sprejel vsako mnenje in s svojim življenjem oznanjal evangelij, ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih,« je dejal Novak.

Rad je oral

Rodil se je 1. februarja 1952 v Tešanovcih Jožefu in Gizeli Erniša. Otroška in mladostna leta, polna razigranosti, igranja nogometa, ribičije, dela na polju – še posebno rad je oral, seveda takrat še s kravami – gobarjenja, je delil z bratom Jožetom in vrstniki, s katerimi so marsikaj ušpičili.

»Bitke med kavboji in Indijanci, spodnjim in zgornjim delom vasi, so bile naš vsakdanjik in še marsikaj drugega. Doba naše mladosti je bila doba kovaštva, in ne računalništva, saj je bil v vasi na začetku šestdesetih samo en televizor in bilo je veliko žalosti in tudi solza, če se je pokvaril. Učenje harmonike pri že pokojnem učitelju Ludviku Šuklarju na Glasbeni šoli v Murski Soboti, prijazna prodajalka, ki mi je dala žemljico za devet dinarjev, čeprav je stala deset, in sem jo srečal po tridesetih letih, pa se je tega dogodka tudi sama spomnila, in še marsikaj so zaznamovali moja otroška leta,« je nekoč razlagal Erniša.

Očetova smrt pri komaj 46 letih, zidanje hiše in mamino delo v tujini (dolgove je bilo treba poplačati), vse to je v mnogočem zaznamovalo njegovo življenje in odločitev za študij teologije na teološki fakulteti v Bratislavi in univerzi Friedrich Alexander v Erlangenu. Opravljeni magistrski nalogi, poroki z Ruženo roj. Bartoš, in rojstvu sina Branka je sledilo služenje vojaškega roka v Črnomlju.

In nato prvo delovno mesto. Najprej kaplanstvo v Murski Soboti pri tedanjem seniorju Ludviku Novaku in zatem mesto rednega duhovnika v Gornjih Slavečih, ki so njemu in ženi, po rodu Slovakinji, ostali v trajnem spominu. Tam sta se jima namreč rodila sin Aleksander (tudi sam je evangeličanski duhovnik, op. p.) in hčerka Petra. Zidanje tamkajšnjega župnišča, obnova cerkve, nabava novih orgel so med drugim projekti, na katere ni nikoli pozabil.

»In mnogi dobri ljudje, ki so nas sprejeli z odprtimi rokami, kot to znajo le Goričanci,« je razlagal Erniša, ki se je vedno držal portugalskega pregovora Boljše je nič reči kot nič povedati. Zato je vedno s ponosom poudarjal svoje tri otroke in sedem vnukov, ki jih je uspešno »učil življenja«.

Selitev v Moravske Toplice

Po izvolitvi za seniorja Evangeličanske cerkve na Slovenskem se je z družino preselil v Moravske Toplice.

Nova župnija, čeprav njegova domača matična, in cerkev, v kateri je bil pred mnogimi leti krščen, konfirmiran in ordiniran za duhovnika, vse to mu je prineslo nove izzive, kajti zavedal se je resnice, da je najtežje biti prerok med svojimi: »Pa vendar je bila bojazen odveč. Novi stari prijatelji so me sprejeli in jaz sem sprejel njih. Izvolitev za škofa je prinesla še več obveznosti, ki sem jih rad in s ponosom opravljal. Mnogim sem hvaležen za pomoč, družini, sodelavcem, prijateljem. Razpoznavnost Evangeličanske cerkve na Slovenskem in želja, da bi jo ljudje spoštovali, se z njo identificirali, jo podpirali, njena odprtost v svet in življenje, njena ekumenska naravnanost so moji veliki življenjski projekti, na katere se seveda ne oziram le kot na preteklost, temveč tudi kot na delo še vedno tu in zdaj.«

Do nedavne bolezni, ki ga je prikovala na bolniško posteljo, je bil Erniša duhovnik v Moravskih Toplicah. Pred dvema letoma je v pridigi ob dnevu reformacije dejal, da ta in njeno praznovanje ne pomenita le spominjati se, ampak predvsem odločitev, da se nenehno spreminjamo in uresničujemo v vrednotah, kot so pridnost, poštenost, odgovornost in empatija.

Pri tem je bilo po njegovih besedah upravičeno vprašanje, kaj lahko tudi sami storimo za lepši danes in jutri. »Vsi bi tako radi spreminjali svet, le sebe težko spremenimo,«je takrat dejal Erniša, ki je bil aktiven na številnih področjih življenja. Med drugim je bil član Evropskega reda vitezov vina.