Prvi pasji pogreb v Sloveniji pred več kot stoletjem
Psi, mačke, zajci, morski prašički, hrčki … že dolgo niso več zgolj živali, ampak družinski člani. In ko se njihov čas z nami izteče, za njimi temu primerno tudi žalujemo in se želimo od njih na primeren način tudi posloviti. V Sloveniji obstaja eno pokopališče za hišne živali, nahaja se v Mariboru, imamo pa tudi en krematorij za živali, tega je mogoče najti v Ljubljani.
Kot pojasnjujejo na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, pa je ljubljenčka mogoče pokopati tudi doma ali na kakšni drugi parceli, slednje sicer samo v primeru, da se s tem pisno strinja lastnik zemljišča. Na lastno pest ne smemo pokopati živali, za katero sumimo, da je imela kakšno nalezljivo bolezen, ali je to potrdil veterinar.
Pri psih se po smrti zahteva odjava iz Centralnega registra psov, opozarjajo na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Upoštevajo želje
Pri pokopu živali je obenem treba upoštevati predpis, ki določa, »da morajo biti poginule živali zakopane tako globoko, da jih ne morejo odkopati mesojede živali. Plasti prsti, ki jih pokriva, mora biti debela najmanj 50 centimetrov,« še pojasnjujejo na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Za pokop ljubljenčka na pokopališču potrebujete dovoljenje za pokop, ki ga po pregledu poginule živali, izda veterinar, medtem postopek opisujejo pri Pogrebnem podjetju Maribor in dodajajo, da mora tudi za prevoz živali do pokopališča poskrbeti lastnik sam, za vse drugo pa poskrbijo oni, pogreb lahko tudi prilagodijo vašim željam, dodajo glasbeno spremljavo, od ljubljenčka se lahko poslovite tudi z govorom.
Če še niste pripravljeni na slovo, je rešitev upepeljevalnica, kjer vam žaro izročijo in lahko jo odnesete domov. Na voljo je ogromno različnih žar, izberete lahko klasično, ali škatlico s sliko ljubljenčka, lahko je v obliki srca, celo medvedka. Za upepelitev živali, ki ne tehta več kot dva kilograma, je treba po ceniku, objavljenem na spletni strani Večnega Zavetišča, odšteti 70 evrov, za ljubljenčka z do 50 kilogramov pa 375.
Začelo se je v Londonu
Prvo pokopališče za hišne ljubljenčke je sicer nastalo v Londonu konec 19. stoletja po zaslugi družine, ki svojega pokojnega maltežana ni hotela vreči v reko Temzo ali na smetišče, kar sta bili takrat edini opciji. Zato so se odpravili do bližnjega parka ter upravljavca vprašali, če bi lahko kužka pokopali tam. Upravljavec se je strinjal in družina je organizirala krajšo žalno slovesnost, psa so pokopali in ob grob postavili enostavni nagrobnik z napisom »Uboga Cherry. Poginila 28. aprila 1881.« Kmalu so njihovemu zgledu sledili še drugi, najprej Londončani, nato se je zamisel razširila po Združenem kraljestvu in kmalu tudi izven njegovih meja.
