VELIKI SLOVENCI V SENCI
Prvi slovenski letalec
Notranjec Gregor Kraškovič je bil na Dunaju zdravnik in pilot toplozračnih ter vodikovih balonov.
Odpri galerijo
Edina ohranjena risba Gregorja Kraškoviča
Že pred dvema tisočletjema so Kitajci poskušali poleteti s toplozračnimi baloni. Prišli so do letečih lantern in to je bilo vse. Treba je bilo počakati do konca 18. stoletja, ko sta v Franciji brata Montgolfier izdelala prvi toplozračni balon. Prvi polet je bil 5. junija 1783. Še istega leta sta Jacques Charles in Nicolas Luis Rober izvedla prvi polet z vodikovim balonom.
Slovenci nismo bili daleč zadaj. Doktor Gregor Kraškovič, ki se je leta 1767 rodil na Blokah, je na Dunaju študiral medicino in postal eden najboljših zdravnikov. Nemirni duh mu ni dal miru. Že med letoma 1808 in 1810 je s kolegom zdravnikom Janezom Nepomukom Mennerjem naredil vrsto toplozračnih in vodikovih balonov. V zrak sta jih spuščala še kot modele brez posadke. Tretjega junija 1811 pa je Notranjec z Mennerjem prvič letel zares. To je bilo v Pešti na Madžarskem, in sicer z balonom, napolnjenim z vodikom. Istega leta sta letela še nad dunajskim Pratrom in nad Bratislavo na Slovaškem. Leta 1814 sta izvedla polet nad Dunajem v počastitev konca napoleonskih vojn in začetka dunajskega mirovnega kongresa.
Za zgodovino slovenskega letalstva pa je izjemno dragoceno, da je ljubljanski časopis Laibacher Wochenblatt objavil natančen opis poleta 20. novembra 1814, ko se je Kraškovič nanj z vodikovim balonom podal sam. Vzletel je ob štirih popoldne in v oblačnem vremenu potreboval le dobro minuto, da se je dvignil v gosto meglo nizke oblačnosti, ki je pokrivala okolico Dunaja že dobre tri tedne. Le še nekaj minut več je potreboval, da se je dvignil nad mejo toplotnega obrata in se znašel v popolni jasnini zimskega dne.
Dobro uro je letel nad morjem megle, potem pa se je ob zahajajočem soncu moral spustiti na zemljo. Spust je bil prava preizkušnja za živce, saj ni vedel, kam so ga zanesli vetrovi. Tako je imel ves čas spuščanja obe roki polno zaposleni, eno na vreči balasta, drugo pa na vrvici ventila. Če bi se spustil nad hribovje Leopoldsberga ali naravnost v Donavo, bi odvrgel balast in spustil v balon dodatne količine vodika ter se spet dvignil v višave.
Na srečo nič takega ni bilo treba in po dveh urah letenja je brez težav pristal na rečnem otoku.
To je bil zanj tudi zadnji polet z balonom. Nadaljnja službena pot ga je zanesla v Kotor v Črno goro, pa nazaj na Dunaj in v zadnje službeno mesto Dubrovnik, kjer je leta 1823 tudi umrl. Kraškovič je imel za tisti čas dolgo, uspešno in vznemirljivo življenje. Po krivici je zapostavljen, saj velja za prvega pravega slovenskega letalca. Njegovi poleti z balonom so bili časovno dolgi in so dosegali velike višine, bili so skratka izjemno uspešni in tudi zelo odmevni.
Prihodnjič: Cesarjev strokovnjak za Vzhodno Evropo
Slovenci nismo bili daleč zadaj. Doktor Gregor Kraškovič, ki se je leta 1767 rodil na Blokah, je na Dunaju študiral medicino in postal eden najboljših zdravnikov. Nemirni duh mu ni dal miru. Že med letoma 1808 in 1810 je s kolegom zdravnikom Janezom Nepomukom Mennerjem naredil vrsto toplozračnih in vodikovih balonov. V zrak sta jih spuščala še kot modele brez posadke. Tretjega junija 1811 pa je Notranjec z Mennerjem prvič letel zares. To je bilo v Pešti na Madžarskem, in sicer z balonom, napolnjenim z vodikom. Istega leta sta letela še nad dunajskim Pratrom in nad Bratislavo na Slovaškem. Leta 1814 sta izvedla polet nad Dunajem v počastitev konca napoleonskih vojn in začetka dunajskega mirovnega kongresa.
Leta 1814 je poletel nad Dunajem v počastitev konca napoleonskih vojn in začetka dunajskega mirovnega kongresa.
Za zgodovino slovenskega letalstva pa je izjemno dragoceno, da je ljubljanski časopis Laibacher Wochenblatt objavil natančen opis poleta 20. novembra 1814, ko se je Kraškovič nanj z vodikovim balonom podal sam. Vzletel je ob štirih popoldne in v oblačnem vremenu potreboval le dobro minuto, da se je dvignil v gosto meglo nizke oblačnosti, ki je pokrivala okolico Dunaja že dobre tri tedne. Le še nekaj minut več je potreboval, da se je dvignil nad mejo toplotnega obrata in se znašel v popolni jasnini zimskega dne.
Dobro uro je letel nad morjem megle, potem pa se je ob zahajajočem soncu moral spustiti na zemljo. Spust je bil prava preizkušnja za živce, saj ni vedel, kam so ga zanesli vetrovi. Tako je imel ves čas spuščanja obe roki polno zaposleni, eno na vreči balasta, drugo pa na vrvici ventila. Če bi se spustil nad hribovje Leopoldsberga ali naravnost v Donavo, bi odvrgel balast in spustil v balon dodatne količine vodika ter se spet dvignil v višave.
Takšni so bili prvi baloni.
Na srečo nič takega ni bilo treba in po dveh urah letenja je brez težav pristal na rečnem otoku.
To je bil zanj tudi zadnji polet z balonom. Nadaljnja službena pot ga je zanesla v Kotor v Črno goro, pa nazaj na Dunaj in v zadnje službeno mesto Dubrovnik, kjer je leta 1823 tudi umrl. Kraškovič je imel za tisti čas dolgo, uspešno in vznemirljivo življenje. Po krivici je zapostavljen, saj velja za prvega pravega slovenskega letalca. Njegovi poleti z balonom so bili časovno dolgi in so dosegali velike višine, bili so skratka izjemno uspešni in tudi zelo odmevni.
Prihodnjič: Cesarjev strokovnjak za Vzhodno Evropo
Upodobitev enega izmed prvih poletov
