Prvi slovenski parfum v prestižni newyorški trgovini

V prestižni newyorški veleblagovnici Bergdorf Goodman na 5. aveniji so začeli prodajati kolekcijo parfumov DBE slovenske multimedijske umetnice Eve Petrič. Pri projektu parfumov, ki so jih po njenih receptih izdelali v Franciji, je sodelovala tudi oblikovalka Mateja Dimic Šušteršič, ki je zasnovala pokrovčke za stekleničke. To je najbrž prvi umetniški in oblikovalski projekt iz Slovenije, ki se prodaja v tej znameniti trgovini, zanesljivo pa je to prva dišava. Kolekcija treh različnih z imenom DBE je omejena na simbolično številko 528.


Eva Petrič je multimedijska vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani, na Dunaju in v New Yorku, razstavlja pa po vsem svetu. Rodila se je leta 1983 v Kranju mami Silvestri Rogelj Petrič, novinarki Dela, in očetu Ernestu Petriču, diplomatu in pravniku, pozneje ustavnemu sodniku. Leta 2005 je diplomirala iz umetnosti in psihologije na Univerzi Webster na Dunaju. Leta 2008 je vpisala podiplomski študij novih medijev na Transart Institute Donavske univerze v Kremsu. Ukvarja se s fotografijo, videom, performansom, slikanjem in literarnim ustvarjanjem. Leta 2007 je založba Drava iz Celovca izdala njeno prvo pesniško zbirko Ta prostor je škatla, opremljeno z njenimi črno-belimi fotografijami.

Igra naključij

Eva ni novinka v Bergdorf Goodmanu, sodelovanje pa se je začelo povsem naključno. Leta 2012 je bila v New Yorku, saj so v International Print Center NY v žirirano poletno razstavo vključili njeno v analogni temnici ročno obdelano senčno fotografijo Star Pulsating (Pulsirajoča zvezda). Takrat so jo v izložbah Bergdorf Goodman, nedaleč proč od Muzeja moderne umetnosti Moma, popolnoma prevzele instalacije iz Metropolitanskega muzeja.

»Vprašala sem livriranega vratarja ob vhodu v slovito trgovino, kdo ureja njihove izložbe. Povedal mi je ime odgovornega, poklicala sem ga in odpravil me je zelo na kratko: pošljite mi vaše delo, a če se vam ne bom oglasil, me ne kontaktiraje več. Poslala sem mu svoj opus senčnih fotografij, oglasil se mi je in naslednje leto so bile v petih oknih te trgovine instalacije mojih senčnih fotografij pod skupnim naslovom I and the Other (Jaz in drugi), dve leti pozneje pa prav za prestižni newyorški spomladanski teden mode še moje instalacije iz recikliranih zavrženih čipk z naslovom Personal Universe(s), Osebna vesolja. Z njimi sem želela poudariti, da je bolj kot obleka pomembno, kakšna je oseba pod to obleko,« nam je razložila 36-letna Eva Petrič.

Vonjave in vesolje

Nenavadna je tudi njena pot do ustvarjanja vonjav. Povezana je s simulacijo Lunarne misije pred štirimi leti v laboratorijih Evropske vesoljske agencije (ESA) v Nordwijku na Nizozemskem. »Vonjave in vonj kot eden od bistvenih človekovih čutov so me zanimali že veliko prej, preden sem prišla do ESA. V svoj prvi asemblaž zavrženih čipk v Buenos Airesu leta 2012, ki je predstavljal kolektivno kožo izginulih med diktaturo vojaške hunte, sem vključila tudi vonj. In pozneje sem želela svojo periodično tabelo senčnih emocij prevesti tudi v tabelo vonjev, vonjev posameznih emocij.«

Leta 2014 je v Grassu v Franciji raziskovala te vonje v želji, da bi odkrila vonj ljubezni, in se je temu že precej približala. A razstavni projekt, za katerega je bila dogovorjena, je pozneje, še danes ne ve, zakaj, propadel – njej pa je ostala bogata zbirka vonjav, ki jih je ustvarila. »Dve leti pozneje, ko sem sodelovala v simulirani lunarni misiji ESA v Nordwijku, v katero so načrtno vključili umetnike, da bi ti posredovali svoja občutenja, sem izkušnjo skrajne izoliranosti prenesla v umetniška predloga, ki naj bi astronavtom na vesoljskih misijah pomagala premagovati občutek izoliranosti od Zemlje. Enega od njih, vonjavo DBE, Data Bank of Emotions, sem zdaj, štiri leta pozneje, uresničila v sodelovanju z industrijsko oblikovalko Matejo Šušteršič Dimic,« je opisala parfumsko pot.

In kako povezuje znanost in umetnost, nas je zanimalo. »Obe imata skupno radovednost po raziskovanju sveta, življenja in ljudi, le da ima v umetnosti domišljija prosto pot in ni omejena z rigorozom znanstvenega dela. Prav zato lahko umetnost odpre poti, ki jih upoštevaje zahteve znanstvenega dela ne bi odkrili, lahko pa prav te poti vodijo do novih odkritij. Zato kar nekaj uglednih znanstvenih inštitutov v svetu vabi na rezidence umetnike in skrbno gledajo, kako se umetnik loti določenega problema,« je pojasnila.

Frekvenca 528

»Parfum DBE, pravzaprav tri vonje – Empathy, Curiosity in Message from Earth (empatija, radovednost in sporočilo z Zemlje) – sem sestavila iz svojih raziskovanj in povezav emocij in vonjev, frekvenco 528, ki je frekvenca ljubezni in za katero velja, da odpravlja motnje na ravni DNK, pa je predlagala Mateja. In odločili sva se, da bova omejili število najinih parfumov na 528. Le toliko jih bova naredili,« je poudarila umetnica.

Tudi stekleničke so nekaj posebnega. »Izbrali sva stekleničke Steklarne Hrastnik, ker so vrhunske in ker sva se spoznali, ko sem lani za Steklarno Hrastnik izdelala ambientalno vonjavo EcHo na osnovi vrednot, ki prevevajo proizvodnjo v tej steklarni s 150-letno tradicijo. Mateja je v Steklarni Hrastnik koordinirala moj projekt EcHo. Stekleničke v DBE so nadgrajene z ročno vgraviranimi senčnimi podobami iz moje periodične tabele senčnih emocij, ki so prevedene v vzorec idrijske čipke. Matejo, ki se že dolgo ukvarja s keramiko, sem povabila k sodelovanju, da sva z njeno serijo asteroidov, delcev Marsa in Zemlje stekleničke preoblikovali v unikatne umetniške objekte,« je povedala.


Parfumi so v prodaji šele nekaj dni, in to v zelo omejeni umetniški seriji. »Upam, da bodo pritegnil pozornost s svojo zgodbo in z dejstvom, da so v bistvu umetniški objekti. To je ob velikih firmah, ki v razvoj in zlasti v trženje parfumov vlagajo ogromno denarja, edina možnost za DBE. A že to, da so jih sprejeli v Bergdorf Goodman, je velik dosežek,« je dodala.

Navdih najde vsepovsod

Kakor pravi, jo v življenju navdihuje to, kar je okoli nje, in občutki, ki se odzivajo v njej; kot posledica tega spoznanja, kot ideje, ki ostanejo in zrastejo zatem. »To pomeni, da me navdihujejo znanstvena dejstva, saj me zanima, ali jih je možno spreobrniti ... Pa tudi ljudje, pravzaprav vsa živa bitja in materija, z neštetimi različnimi dojemanji sveta okoli nas, in povezave, zavestna in nezavedna povezanost med ljudmi. To pomeni tudi razpon različnih emocij in refleksij okolja in vsega, kar je vpeto vanj: želje, travme, hrepenenja, obžalovanja. Hkrati me zelo zanimajo sistemi z različnih področij, saj so sinteza neštetih spoznanj in dogovorov, sprejetih idej, ki pa jih je zanimivo nenehno obnavljati, osvežiti – da ustrezajo tudi kontekstu sodobnega življenja, in jih nadzorovati, da še vsebujejo nekaj človečnosti.«


»Nedavno sem že dejala, da me v New Yorku, kjer sem preživela najstniška leta, ki človeka v mnogočem oblikujejo, privlači njegova odprtost za ideje, za delo in za sodelovanje. Na Dunaju, kjer sem preživela študentska leta, me privlači njegova povezanost z dediščino preteklih generacij, Ljubljana pa mi pomeni oazo miru, kjer je več povezanosti z naravo, kar pogrešam zlasti v New Yorku. V Ljubljani je vse blizu, lahko dostopno, le ljudje morda niso tako dostopni,« je lepo opisala svoja mesta.
Eden od glavnih virov njenega navdiha in ustvarjanja so čipke, ki jih je razstavljala tako v Sloveniji kot na Dunaju, v New Yorku in Solunu. Kaj jo tako privlači pri čipkah? »To, da je v njih veliko emocij, ki so se vanje ujele v času nastajanja, po navadi kot darilo za nekoga, in nato v sprejemanju tega darila. In predvsem to, da ponazarjajo mreže, ki obstajajo na vseh ravneh, od makrokozmosa v vesolju do mikrokozmosa na ravni naših celic. Ponazarjajo mi povezanost, kjer je vsaka zanka pomembna za celoto,« je sklenila.