Prvi so na oddih prihajali plemiči
Filatelistično-numizmatično društvo Piran bo jutri, 14. avgusta, na pošti 6322 Portorož postavilo filatelistično razstavo znamk na temo tega turističnega mesta in žigosalo pošto s priložnostnim poštnim žigom. S tem se spominjajo 150. obletnice začetka turizma v Portorožu. Na žigu je ilustracija s številko 150, vrtnico in valovi kot simboli talaso terapije.
Na to spoštljivo obletnico po besedah prizadevnega obalnega filatelista Mitje Jančarja opozarjajo, ker so v knjigi Almanach D. Österrechischen Riviera, ki je bila natisnjena v Ljubljani leta 1908, našli naslednji tekst: »Zgodovina zdravilišča Portorož se je začela leta 1874. Tega leta je opozoril na ta kraj v Piranu rojeni zdravnik dr. Pupini, ki je delal kot kirurg na Dunaju, svojega znanca in znanega profesorja Montija. Le-ta se je zanimal za morsko zdravilišče na naši obali, zato je postal pozoren na Portorož.«
Marsikoga bo presenetilo, da se je danes mondeni in zlasti poleti sila priljubljeni živahni turistični kraj začel razvijati kot zdravilišče. Brez dopustovanja na morju danes enostavno ne gre več. Še pred dvema stoletjema je bila zgodba povsem drugačna. Porjavela polt takrat ni bila čislana, ker je bila značilna za ljudi iz nižjih družbenih slojev, ki so opravljali fizična dela na prostem. Kopanje ni bilo priljubljeno in morska voda ter zrak sta veljala za nezdravo okolje. Obmorski kraji tako niso bili deležni zanimanja in obala je veljala za kraj, ki ne ponuja ničesar, razen kopanja v morju, pa še to je bilo hladnejše od vod v termalnih kopališčih.
Razvoj turizma
Šele medicinska spoznanja o koristnosti morske soli, zdravilnih učinkih morskih kopeli, solinskega blata in morskega zraka so v drugi polovici 18. stoletja dala priložnost obmorskim krajem, da vstopijo v turizem. Že leta 1823 so v Izoli odkrili podvodni izvir tople vode in zgradili kopališče, a ni delovalo dolgo.
Prvi poskusi razvoja turizma v Portorožu segajo v leto 1865, ko je švicarski trgovec in lastnik vile San Lorenzo Josef Stölker to ponujal v najem ali prodajo. Poudarjal je možnost namestitve do 200 ljudi. Leta 1875 jo je prodal tržaškemu arhitektu Giovanniju Righettiju. Približno v tem času je najverjetneje nastal projekt za postavitev kopališča s 40 kabinami in paviljonom za plavanje tik pod vilo San Lorenzi. Utrip in podoba Portoroža sta se začela korenito spreminjati. V prej redko naseljenem zalivu so začele rasti počitniške vile premožnežev, ki so spoznali zdravilno morsko klimo in naraščajočo priljubljenost morske obale. Nato je leta 1890 skupina lokalnih veljakov pripravila projekt za postavitev kopališča, za gospodarsko izkoriščanje naravnih prednosti kraja, za kopanje v slanici, gradnjo hotelov, restavracij, kavarn in podobnega, kar ponujajo turistični kraji.
V vilo San Lorenzo so prihajali na oddih in po zdravje številni plemiči, oficirji, industrialci in kmalu so začele rasti še druge vile, hiše in pozneje hoteli. Zagon turističnega razvoja Portoroža je bil neustavljiv. Vilo San Lorenzo so v 70. letih žal porušili in danes na njenem mestu stoji hotel Metropol.
Julija 1895 je Portorož obiskal avstrijski minister za obrambo Krighammer, in verjetno je prav ta obisk pripomogel, da je Cesarsko-kraljeva družba Belega Križa leta 1897 odprla vojaško okrevališče za avstro-ogrske oficirje in s tem dodatno utrdila položaj Portoroža kot zdravilišča. Dve leti pozneje je bil namreč Portorož s celotnim območjem med Bernardinom in Lucijo tudi uradno razglašen za klimatsko zdravilišče. Zaradi vse večje priljubljenosti kraja so nastale prve ideje za postavitev hotela, namenjenega sprejemu najzahtevnejših gostov.
Tako je bil leta 1910 odprt veličastni Palace Cur Hotel, sedanji Kempinski Palace Portorož. Pričakovanih več kot 10.000 obiskovalcev v letu 1914 je preprečil izbruh prve svetovne vojne. Med njo so hoteli večinoma služili kot bolnišnice in okrevališča za vojake in oficirje, dokler po letu 1920 turizem ni znova oživel.
Po koncu vojne
Po koncu vojne je Istra prešla pod Italijo in vodilno portoroško podjetje, ki je imelo v lasti tudi hotel Palace, je prešlo v roke tržaške ladjarske družbe Cosulich. Ti so kmalu upravljali večino nastanitvenih zmogljivosti v kraju, konec dvajsetih let pa so uredili še za Portorož danes prepoznavno peščeno plažo. Nato je prišla druga svetovna vojna, v kateri je bila večina turistične infrastrukture uničena ali poškodovana.
V 60. in 70. letih so bila zgrajena nova turistična naselja Bernardin, Strunjan, Belvedere, Simonov zaliv, Žusterna in Ankaran, kar je narekovalo tudi večja vlaganja v promocijo in nove oblike ponudbe. Tako se je razvijalo gostinstvo, nastajale so diskoteke, športni objekti, igralnice in vse več je bilo zabavnih prireditev ter drugih dogodkov, kar je dajalo slovenski obali pridih živahnosti in mondenosti.
Število turistov je naglo naraščalo in sredi 80. let doseglo vrhunec. K nam so radi hodili predvsem Italijani, Nemci in Avstrijci, pa tudi Angleži, Skandinavci, Nizozemci in Belgijci. Sledila je osamosvojitev in zaradi razpada Jugoslavije je šlo turizmu slabo. Rešitev je bila v iskanju privlačnejše ponudbe in obnovi vseh portoroških hotelov, do česar je prišlo po procesu privatizacije družbene lastnine. Obenem se je z novimi naložbami močno povečala ponudba za kongresni turizem in storitev za dobro počutje, vse pa je spremljala aktivnejša promocija in tudi iskanje enkratnih značilnosti tega prostora. Tako danes v Portorož turistov ne privabljata več samo poletno sonce in morje, saj poleti naštejejo približno polovico letnega obiska.
