Prvi vojaški pilot nove države SHS

Slovenci zase večinoma menimo, da smo miroljuben, nebojevit narod, ki seže po orožju samo v hudi stiski. Brskanje po preteklosti pa tega ne potrdi: številni Slovenci so služili kot najemniki na evropskih bojiščih in tudi na drugih celinah, več deset generalov, admiralov in drugih visokih častnikov slovenskega rodu pa je naredilo kariero ne le v avstrijski oziroma avstro-ogrski, temveč tudi v italijanski, francoski, ameriški vojski in drugih.

Mnogi so prejeli najvišja odlikovanja, nekateri, kot sijajna topničarja Jurij Vega in Andrej Čehovin, tudi plemiški naziv. Večina se je proslavila v kopenskih enotah, nekaj, v novejšem času, pa tudi v letalstvu. Če ne prvi, je bil med prvimi Mirko Plehan, rojen leta 1894 v Ljubljani.

Škatli, polni fotografij

Tudi o njem bi danes v različnih statistikah našli le nekaj skopih podatkov – kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, v njihovem času njihove domovine –, če njegova dragocena zapuščina v pravem trenutku ne bi prišla v prave roke. Iz rok Plehanove vdove Anice v roke pranečaka, inženirja strojništva Petra Tarmana, takrat zvedavega osnovnošolca, ki so ga že zanimali letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter raziskovalec zgodovine letalstva.

Stara teta, ki je vedela, kaj fanta zanima, je neke nedelje predenj postavila dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo.

»Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«

Pristanek v Spodnji Šiški

Avtor ji je dal podnaslov Letalski album pilota Mirka Plehana (1914–1918) predvsem zato, ker vsebuje več kot 300 fotografij. Na večini – posnetke poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost – je zabeležen kratek opis dogodka in datum nastanka. Besedilo ilustrirajo tudi fotografije različnih osebnih predmetov, ki imajo svoje zgodbe. Na primer leseni propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica, izjemno bogat vir informacij, pa lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče, biolog Kazimir Tarman.

Bralcem, ki jih posebno zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Letala – izvidniška in opazovalna, namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva –, s katerimi je letel Plehan, predstavljajo še natančne risbe Tomaža Permeta.

Peter Tarman je pozorno sledil življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Vso prvo svetovno vojno je deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na razglasitev premirja, temveč je z letalom, ki ga je najpogosteje uporabljal, preletel Karavanke in pristal nedaleč od doma na travniku v Spodnji Šiški. Tam – severno od Celovške ceste ob današnji Alešovčevi ulici – skoraj ni bilo hiš, zato je bil prostor primeren za ureditev vojaškega letališča.

Nevaren podvig

Plehan je 42 let pozneje sam opisal svoj prebeg, v resnici nevaren podvig, saj je bila njegova namera izdana. Letališko poveljstvo je prepovedalo polete ter ukazalo podvojiti straže pred hangarji in iz letal iztočiti bencin. Kljub temu je s pomočjo slovenskih rojakov v svoje letalo pritihotapil gorivo in 1. novembra 1918 je »… šlo vse po sreči. Ob 13. uri, ko je bila večina moštva pri kosilu, sem z letalom, ki je bilo najbližje vratom, vzletel. /…./ Bilo je megleno vreme, letel sem nad oblaki in v Kranju sem skozi odprtino oblakov prešel v nizki polet in po nekaj krogih nad Ljubljano pristal na Knezovem travniku, približno tam, kjer so zdaj Titovi zavodi Litostroj. Množica, ki se je hitro nabrala, je navdušeno sprejela prvo letalo /…/ Nadporočnik Rape Stane, ki me je hotel prvotno aretirati, misleč, da sem Nemec, mi je bil v vsestransko pomoč. Preskrbeli smo si ponjave, s katerim smo ob stoječem kozolcu postavili prvi zasilni hangar.«

Že naslednji dan je Plehan po nalogu narodne vlade z nadporočnikom Rapetom poletel »proti frontam gledat, če se že vojska vrača, da bi v Ljubljani pripravili hrano za vojaštvo, ker so se bali plenjenja«. Tako je postal prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec s Srbijo združila v Kraljevino SHS. Opravil je še nekaj izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja, in je bil najbrž s svojim letalom eden tistih treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Kmalu potem se je, razočaran nad srbsko prevlado, umaknil iz vojaške službe. Zaposlil se je pri železnici, vendar je še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.