Prvi zeliščarji so bili menihi

Slovenski zeliščarji so se tik pred novim letom razveselili vpisa svoje dejavnosti v register nesnovne kulturne dediščine. Pobudnica je bila etnologinja Vlasta Mlakar, znana tudi kot avtorica knjige Rastlina je sveta, od korenin do cveta, ki na skoraj 500 straneh opisuje tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem.

V obrazložitvi vpisa v register lahko preberemo, da se je zeliščarstvo, ki izvira iz prazgodovine, v spremenjeni obliki ohranilo vse do danes: »V 13. stoletju je bilo znanje prisotno predvsem v samostanih, kjer poznamo zeliščni vrt in najstarejšo lekarno v Olimju, zeliščni vrt samostana Stična in zapuščino patra Simona Ašiča, svoj vrt ima tudi Žička kartuzija, prav tako samostan Pleterje, od koder se je širilo med prebivalstvo. V novem veku se je znanje širilo predvsem s prevodi tujih knjig. Pred drugo svetovno vojno so si mnogi zagotovili dodatni zaslužek z nabiranjem zdravilnih zelišč za prodajo prekupčevalcem ali na trgih in v trgovinah. Po drugi svetovni vojni, ko je zeliščarstvo zaradi boljše organiziranosti in dostopnosti javne zdravstvene mreže začelo izgubljati pomen, so nabirali zelišča tudi za tovarne zdravil in kozmetike. Ob povečanem pomenu naravnega zdravljenja konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja se je ponovno obudilo zanimanje. V začetku osemdesetih let so se pojavile zasebne zeliščne lekarne, v 21. stoletju pa številni šolski zeliščni vrtovi.«

Od pomladi do jeseni

Zeliščarstvo je del ljudske medicine, ki obsega podedovano in izkustveno znanje, prakse, veščine in načine nabiranja, gojenja, sušenja in hrambe zdravilnih zelišč ter znanje o njihovi predelavi v obliki receptur in načinov uporabe zeliščnih pripravkov v užitno-zdravilne in kozmetične namene za domače samozdravljenje in prodajo, so pobudniki zapisali v predlog za vpis v register nesnovne kulturne dediščine: »Povezano je s poznavanjem zdravilnih rastlin, njihovih botaničnih, tudi latinskih imen ter zdravilnega učinkovanja. Kot del ljudskega znanja o rastlinstvu je vezano na nabiralništvo (najstarejše zbirno gospodarstvo) in ljudsko zdravilstvo (ljudsko medicino) ter razširjeno na celotnem ozemlju Slovenije. Zeliščarji zdravilne rastline gojijo in/ali nabirajo v lokalnem okolju, posamezne rastline tudi na rastiščih drugod po Sloveniji. Za izdelavo pripravkov od pomladi do jeseni nabirajo plodove, semena, lubje in korenine ter jih sušijo na soncu ali peči, liste, cvetove ali cele zeli pa sušijo v senci, zvezane v šope ali razgrnjene na posebnih sušilnikih in v sušilnicah, ter jih shranjujejo za čaje in čajne mešanice.«

Posamezne rastlinske dele nabirajo ob njim primernih časih, tudi z upoštevanjem luninih men in zodiakalnih znamenj, nadzemne dele vedno v dopoldanskem času pred sončno pripeko. Z namakanjem posameznih rastlin, kot so arnika, hermelika, ranjak in kopriva, ali njenih delov (npr. janeževa semena, brinove jagode, drnulje) v žganje pripravljajo tinkture in likerje. Zelišča namakajo zlasti v oljčno olje in druga olja, iz macerata, maščobnega izvlečka iz zdravilne rastline, pa izdelujejo mazila ali žavbe (npr. ognjičevo, sivkino, gabezovo, kostanjevo), masažna olja, mila in šampone. V kozarce s sladkorjem vlagajo trpotec, jeglič, smrekove in borove vršičke ter pripravljajo sirupe za dihala. Vse več zeliščarjev rastline s parno destilacijo predeluje v eterično olje in cvetno vodo ali hidrolat. Pripravke uporabljajo za domače zdravljenje in nego telesa ter za prodajo. S prodajo na lokalnih dogodkih, kot so zeliščarski festivali, tudi pomembno oblikujejo lokalno turistično ponudbo in kulturno identiteto.

Recepture so poslovna skrivnost

Vsekakor je zelo pomembno znanje. »Zeliščarji ga pridobivajo pretežno iz strokovne literature, udeležujejo se predavanj, seminarjev in delavnic, izobražujejo se v programih nacionalne poklicne kvalifikacije, večino pa ga pridobivajo z lastnimi izkušnjami. Prenosi znanja potekajo znotraj družine, z ustnim izročilom, kot so deljenje izkušenj z drugimi zeliščarji, razna srečanja in ekskurzije, in pisno s knjigami, seminarji, tiskanimi mediji in spletom. Zato se stalno spreminja, vsak zeliščar pa ima tudi svoje načine priprave in recepture, ki so včasih poslovna skrivnost. Povezujejo se v društva in zadruge, z zeliščarstvom pa se ukvarjajo tudi na družinskih kmetijah,« pravi pobudnica vpisa Vlasta Mlakar.

Zeliščarstvo (p)ostaja najbolj priljubljena oblika naravnega zdravljenja znotraj družine, zeliščarji pa svoje znanje, veščine preživetja v naravi in druge prakse v zvezi z nabiranjem, pridelavo, predelavo in uporabo zelišč prenašajo na mlade, kar je edino zagotovilo, da bo ta oblika dolgo podcenjevane nesnovne dediščine živela še naprej.

»Znanstvena medicina in zlasti farmacija sta prezrli tisočletno tradicijo uporabe zdravilnih rastlin, ki so jo naši predniki ohranjali, negovali in predajali naslednjim rodovom, medtem ko sta sami črpali prav tam. V Sloveniji je zeliščarstvo vsesplošno razširjeno, saj ima, zlasti na podeželju, skoraj vsak dom zalogo domačih čajev in drugih pripravkov, kar prispeva k priljubljenosti in pomenu dediščine. Ob veliki odprtosti do uporabe tujih načinov zdravljenja z zdravilnimi rastlinami z vseh koncev sveta je še toliko bolj pomembno poznavanje lastnega izročila, znanja in kulturne identitete, ki slovensko bogato botanično in zeliščarsko dediščino ponosno postavlja ob bok drugim narodom,« sklenejo v zapisu.