Prvo punčko dobila v ameriškem paketu pomoči

Šenčur • Konec oktobra so v Šenčurju slovesno odprli prenovljeno Blagnetovo hišo, pred dnevi pa v vrhnjem nadstropju razstavo oziroma zbirko skoraj 400 starih punčk Dragice Markun iz Srednje vasi. Do zdaj so vse, teh je okrog 765, domovale samo v Hiši čez cesto na Miljah, kjer je bila na ogled izjemna zbirka starih punčk, lutk in drugih igrač.

»Tukaj so še medvedki, natančno takšni, s kakršnimi smo se nekoč igrali, pa tudi veliko starejši. Nekaj je tudi otroških posteljic, zibk, vozičkov. Eden izmed vozičkov je star od 150 do 180 let, večina pa jih je iz obdobja pred drugo svetovno vojno in po njej. Imam tudi zibko, ki sem jo dobila od para, ki se je pred petdesetimi leti poročil na kmečki ohceti v Ljubljani, bila je njuno poročno darilo,« dodaja Dragica.

Podarjajo ji jih za rojstni dan

»Brez igre in igrač ni srečnega otroštva, za igračo pa je pomembno, da pride v otroške roke in da v njih zaživi,« je nadaljevala in pristavila: »Otroci smo se nekoč znali igrati, in česar nismo imeli, smo naredili sami.« Mimogrede: otroci ji vsako leto za rojstni dan podarijo punčko. Veliko jih ima zelo izrazit značaj – jezo, veselje, zaljubljenost, nagajivost in užaljenost.

Ta je italijanska, trup je kovinski.

Zbirateljska žilica se je v Markunovi prebudila ob njenem abrahamu. Takrat, pred dvajsetimi leti, ko je še delala kot vzgojiteljica, si je zaželela, da bi v roke spet dobila punčko, s kakršno se je igrala kot deklica – te so bile v tako imenovanih Unrra paketih pomoči za revne, ki so jih po drugi svetovni vojni pošiljali iz ZDA. Začelo se je iskanje. Zaželene punčke ni dobila, ji je bila pa ena v rdeči oblekici zelo podobna. In je začela zbirati stare igrače. »Začela sem hoditi po sejmih, starinarnicah in bolšjih trgih in kupovala punčke,« se spominja in pristavi, da so jih nekoč izdelovali celo iz koruzne slame.

Pravi, da je še pravi čas začela zbirati punčke, da jih je rešila pred zavrženostjo. V zbirki ima med drugim takšne za igro: »So iz papirmašeja, ​torej iz lepila in papirja, pozneje iz celuloida, ki je zelo krhek, in te so se slabo ohranile.«

Lahko izražajo čustva.

Ker je bil celuloid zelo krhek, so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja začeli izdelovati punčke iz vinila oziroma plastike. Take so še danes. Nekatere so imele pobarvane lase, oči, ustnice, nohte, druge pa že lase. Igra z njimi je bila lahko zelo ustvarjalna. So trpežne in se jih je veliko ohranilo.

Vseh velikosti so.

Krasila zakonsko posteljo

»Vse imajo klobučke, torbice, nekatere imajo dežnike, so pa nekatere tudi malo kičaste. Prve pa so bile lesene, tiste nimam nobene. Potem so okrasne punčke. Vsi se spominjate italijanske bambole, ki je krasila zakonske postelje. Otroci se je skoraj niso smeli dotakniti, kaj šele, da bi se igrali z njo. V skoraj vsaki hiši so jo imeli,« pripoveduje Markunova.

Ne manjkajo niti vozički.

Dragocena je porcelanasta punčka, ki je stara okoli 115 let, dobila pa jo je v dar z Dunaja. Dragici tudi zdaj prinašajo takšne punčke prijatelji – tudi iz Španije, Avstrije, Švice, Francije, Anglije in ZDA. Njena zbirka se je nenehno dopolnjevala, saj so ji ljudje začeli podarjati punčke, igrače, potem pa še vozičke, posteljice, skratka vse, kar se rabi za otroka. Pove nam še nekaj o zelo priljubljeni barbiki. Ta se je »rodila« leta 1959. Prve so bile iz gume, pozneje iz vinila. Njihova kreatorka Ruth Handler je dobila zamisel pri nemški punčki iz leta 1950. Barbika je vitka mladostna lepotica. Izbruhnili so celo škandali o primernosti te igrače. Do leta 1992 ni bila nič posebnega, po tistem pa je prodaja skokovito narasla. Ima različne poklice in prijatelje. Poleg punčke se seveda dobi ogromno oblačil, ličil, ima tudi svojo hišo.