Prvo rudarsko nesrečo povzročile svetilke

Muzej premogovništva Slovenije v Velenju je nastal na podlagi dela številnih generacij slovenskih rudarjev in zelo zanimivo združuje delujoči Premogovnik Velenje, ki ga upravlja, Mestno občino Velenje in Muzej Velenje. Ponosni so, ker lahko edini v Sloveniji v podzemni muzej popeljejo invalide na vozičkih, obiskali pa so jih že slepi in slabovidni.

Vozičke so vlekli konji

»Ambicija muzeja je zgodbo o slovenskem premogovništvu približati čim več obiskovalcem, ne glede na starostne, gibalne, jezikovne ali katere koli druge omejitve,« pravijo v muzeju. »Pri tem pomembno vlogo odigrajo načrtno pedagoško delo z vsemi obiskovalci muzejskih zbirk ter vpliv muzeja na kulturno in turistično podobo Šaleške doline in Slovenije. V delovanju muzeja so ohranjene stare rudarske vrednote tovarištvo, solidarnost in pomoč, ki pomenijo tudi odnos do obiskovalcev in poslovnih partnerjev. Rudarski pozdrav Srečno je iskrena želja za prihodnost vseh nas.« Muzej premogovništva Slovenije je bil ustanovljen leta 1957 v 180 metrov globokem, opuščenem rudniškem jašku Škale pri Velenju. Zbirka v naravnem rudniškem okolju prikazuje razmere dela na začetku rudarjenja lignita v velenjskem rudniku in okoliških.

Prve omembe nahajališč lignita na območju vasi Škale pri Velenju segajo v 18. stoletje, prva vrtanja v leto 1875, prvo jamsko odpiranje pa v leto 1887. V rovih jaška Škale so leta 1893 doživeli prvo večjo nesrečo, katere glavni vzrok je bila uporaba vnetljivih svetilk. Od tedaj so knapje uporabljali bencinske varnostne svetilke, ziherce. Kopanje premoga je potekalo ročno. Uporabljali so jamske sekire, krampe in motike ter ga nakladali na vozičke, ki so jih vlekli jamski konji.

Gradili so ga kot Eifflov stolp

Muzej je urejen na približno enem kilometru opuščenih rovov, do katerih se dostopa po originalnem Starem jašku s 140 let starim dvigalom, katerega pogonski mehanizem – parni stroj – je ohranjen v stolpu Starega jaška. Stolp je bil zgrajen istega leta kot Eifflov stolp s podobno tehnologijo. Rudarska zgodba je prikazana z 18 prizori rudniških ambientov: bela in črna garderoba, prizivnica, rudarsko stanovanje iz obdobja 1930, skupaj z ohranjeno opremo in rudarji lutkami pri opravljanju različnih del, značilnih za izkopavanje premoga, ki jih spremljajo avdio-vizualni prizori.

»V zunanjem delu Muzeja premogovništva Slovenije želijo obiskovalcem s sprehodom po desetih tematskih sklopih podati natančnejšo podobo razvoja slovenskega premogovništva,« še povejo v muzeju. »Ta nas najprej pripelje do podatkov o nastajanju različnih vrst premoga in njegovi uporabi od prvih začetkov na Kitajskem pred 3000 leti do prvih omemb premoga iz 17. stoletja pri nas, ko so ga pod imenom zmajeva kri, sanguis draco, uporabljali lekarnarji za zdravljenje bolne živine. Bolj sistematično iskanje premoga pri nas se je začelo v 18. stoletju, v 19. stoletju pa se je slovensko premogovništvo močno razmahnilo zaradi uvajanja parnih strojev in gradnje železnic. V 20. stoletju je slovenska proizvodnja premoga v sklopu novonastale države Jugoslavije ves čas zavzemala pomembno mesto v celotni jugoslovanski proizvodnji premoga, saj so v Sloveniji izkopali približno 40 odstotkov celotne jugoslovanske proizvodnje. Ta je leta 1943 prvič presegla dva milijona ton, leta 1954 so nakopali tri milijone ton premoga, leta 1969 pa štiri milijone ton. Do konca 20. stoletja so večino slovenskih premogovnikov zaprli, proizvodnja pa je stagnirala oziroma upadala.«

Skupne kuhinje in ena soba

Naslednje teme prikazujejo tehnični razvoj pridobivanja premoga od 18. stoletja: najprej odkrivanje na izdankih in globinsko vrtanje, razvoj jamomerstva ter natančen pregled uvajanja različnih transportnih in odkopnih strojev in naprav v slovenske premogovnike. Prikazan je tudi razvoj osebnih zaščitnih sredstev, kot so čelade, posebni čevlji in delovne obleke, razvoj bolnišnic ob premogovnikih, organizirane jamske reševalne službe, ki so bile že od začetka 20. stoletja opremljene s sodobnimi izolacijskimi reševalnimi aparati. Proizvodnja premoga je bila tesno povezana tudi z razvojem zračenja jamskih prostorov, transportnih sredstev ter uporabe smodnika in drugih razstreliv za potrebe rudarstva od sredine 19. stoletja.

Posebno zanimivo so prikazane teme iz življenja premogarjev: njihove šege in običaji, razvoj rudarske noše – uniforme in življenje rudarjev v njihovih prebivališčih, tj. rudarskih kolonijah, v katerih je živela večina premogarjev. Prve skromne kolonijske hiše so imele skupno kuhinjo za dve ali štiri premogarske družine in le eno sobo. Poznejše kolonijske hiše pa so zagotavljale vsaki družini kuhinjo in vsaj eno sobo. Rekonstrukcija takega premogarskega stanovanja, ki je iz časa okrog leta 1930, je tudi v tem delu muzeja. Večina opreme je bila nekdaj last znane premogarske družine Stropnikovih in je stala vse do leta 1954 v skromni rudarski hišici sredi polja, kjer je danes Škalsko jezero, ki ga vidimo skozi okno stanovanja.