Psa ubitega Romana, ki ga je zbil vlak, dobila nov dom

Pred dobrima dvema mesecema smo v Slovenskih novicah objavili srce parajočo zgodbo o tragični smrti komaj 53-letnega Romana Debeljaka iz Ostrožnega pri Ponikvi, ki ga je 12. avgusta letos zbil vlak, medtem ko je poskušal z železniških tirov v zadnjem hipu rešiti svojo psičko Džino.

Michele Videmšek se bo očeta vedno spominjala po njegovih številnih vrlinah.

Žival je iz neznanega razloga zatavala na progo v trenutku, ko se je približeval izvidniški vlak. »Čeprav sta vzdrževalca železniške infrastrukture takoj, ko sta opazila, da je na tirih pes, sprožila zvočno opozorilo, se je za njim na tire pognal 53-letni občan. Vozilo za vzdrževanje je najprej s sprednjim delom trčilo v psa, z levim pa še v moškega, ta je zaradi hudih poškodb umrl na kraju nesreče. Poginil je tudi pes,« je nesrečo opisala Milena Trbulin, tiskovna predstavnica celjske policijske uprave.

Živel le za svoje kosmatince

Debeljak se je že pred leti ustalil v hiši, nekdanji čuvajnici, tik ob mednarodni železniški progi med Ostrožnim pri Ponikvi in Dolgo Goro, ki jo je podedoval, v njej so mu družbo delali trije psi, ki so bili nanj zelo navezani. On pa seveda nanje.

Ob izviru Savinje z Bubujem Fotografije: osebni arhiv

»Pravzaprav je živel le zanje,« nam je po nesreči povedala Michele Videmšek, hči Romana Debeljaka, ki se je na nas obrnila s prošnjo, da ji pomagamo pri iskanju novih gospodarjev za dva psa, ki sta po nesreči njenega očeta ostala sama. Primeren dom je iskala za sedemletno belgijsko ovčarko Stello in štiriletnega srednjeazijskega ovčarja Bubuja. Zraven je bila pripravljena podariti še precej hrane pa tudi vse pripomočke, ki jih je za svoje pasje prijatelje kupil njen oče, sicer po srcu športnik, tudi avanturist, ki je psom namenil večino časa.

»Ne nazadnje je za psičko Džino, ki jo je poskušal rešiti s tirnic, žrtvoval svoje življenje in na žalost sta na koncu umrla oba,« nam je z žalostjo v srcu povedala Videmškova, ki ima še sestro Nensi, obe sta bili z očetom do njegove smrti v rednih stikih, čeprav nista živeli z njim.

»Bom pa očeta ohranila v spominu po njegovih vrlinah, ki jih ni bilo malo. Poleg živali je imel neznansko rad naravo in je veliko časa preživel ob vodi, natančneje ob Savinji, zato smo njegov pepel raztrosili ob izviru Savinje, saj mu je bil prav ta izjemno pri srcu,« nam je zaupala Videmškova, ki se je po očetovi smrti posvetila magistrskemu študiju.

Nas pa je seveda zanimalo, ali se je našel posvojitelj za Stello in Bubuja. Ne nazadnje tudi zato, ker je za slednjega še dober mesec po smrti skrbel očetov brat Živko, ki sicer živi v Ameriki. Dan po Romanovi tragični smrti je pripotoval v Slovenijo, a je ostal bistveno dlje, kot je sprva načrtoval. Kot nam je povedal tik pred vrnitvijo v ZDA, se je za Bubuja že dan po objavi v Slovenskih novicah javil zainteresirani posvojitelj iz okolice Maribora, pri katerem je Bubu tudi ostal. Stike s posvojiteljem zdaj ohranja nečakinja Michele.

Z Donom se zdaj razumeta

»S posvojiteljem sva v rednih stikih prek telefona in vse kaže, da sta se z Bubujem, ki je bil sprva zelo nezaupljiv do tujcev, po nekaj začetnih težavah zelo navezala. Seveda je povsem razumljivo, da sta oba potrebovala določen čas, in upam, da bo tako, kot zdaj kaže, tudi ostalo. Načrtujeva, da se bomo enkrat srečali in šli skupaj s Stello na kakšen sprehod, a časa za to še ni bilo. Žal pa za Stello ni bilo zanimanja, zato je ostala kar pri meni. Sprva je sicer kazalo, da to ne bo šlo, ker sem imela doma fantovega psa Dona, s katerim se sprva nista najbolje razumela. A iz dneva v dan je bila situacija boljša. Tako je Stella zdaj pri meni in vse kaže, da bo kar za zmeraj. Skupaj se veseliva, skupaj jočeva in se tudi pogovarjava z mojim atijem. To so res zelo posebni trenutki. Najbolj pa sem vesela, da se tudi z Donom zdaj dobro razumeta,« Videmškova opiše razplet žalostne zgodbe.