Pujsek za veselo in uspešno novo leto (FOTO)
Pravoslavni kristjani so praznovali, gospodinje mesile obredne pogače.
Odpri galerijo
Odojek je bil tudi tokrat obvezen. FOTOGRAFIJE: Marko Feist
Milijoni pravoslavnih kristjanov po svetu so praznovali novo leto. V Sloveniji jih je okoli 46.000, so tretja največja verska skupina pri nas.
Če se nas večina ravna po gregorijanskem koledarju, ki ga je leta 1582 uvedel papež Gregor XIII., se po julijanskem, tega je leta 46 pred našim štetjem vpeljal Julij Cezar, še vedno ravnajo v Srbiji, Črni gori, Makedoniji, pravoslavnih delih Bosne in Hercegovine pa tudi v Rusiji, Moldaviji, Gruziji, Belorusiji, Ukrajini in Armeniji. Pravoslavni verniki (ruske, srbske in jeruzalemske pravoslavne cerkve ter samostanske skupnosti na Atosu) zaradi julijanskega koledarja zato za 13 dni zaostajajo in danes torej praznujejo novo leto!
»Posebne razlike, razen časovnega zamika, resnično ni,« nam je zaupal vodja umetniških skupin pri Srbskem kulturnem umetniškem društvu Vidovdan Željko Krsmanović. »Mnogo večja razlika je pri praznovanju božiča.«
A časi se močno spreminjajo. Izvedeli smo, da vse več vernikov Srbske pravoslavne cerkve, še posebno tistih iz njihove diaspore, vse glasneje zahteva, da se oba največja krščanska praznika, božič in velika noč, izenačita z datumoma, ki ju praznuje katoliški svet. Predvsem iz praktičnih razlogov, pravijo. Srbska pravoslavna cerkev tega sicer ne želi, saj se boji razkola.
Vse drugo je precej podobno. Na njihov silvestrski večer kot vsi drugi pripravljajo praznično večerjo, po njej pa v krogu svojcev ali prijateljev pričakajo polnoč, to je čas veselja, razuzdanih in uživaških pesmi. Opolnoči se poljubijo, temu sledijo čestitke ob prihodu novega leta z željami za dolgo življenje, najboljše možno zdravje in uspeh v poslu.
Na novoletni dan se gre v cerkev, zatem na slovesno kosilo. Ta dan se tradicionalno je tista glava, ki je ostala še od božične pečenke, navadno je to jagenjčkova ali prašičkova. Ker na novega leta dan (14. januarja) goduje sv. Vasilij Veliki, po starih običajih pripravljajo tudi tako imenovane vasilice, to so obredne pogače oziroma česnice, polnjene s sirom in premazane z medom, zato da bo novo leto veselo in sladko, pravijo. Gospodinje na vasilijevo mesijo vasilice.
V ljubljanskem gostišču Portal je nekakšno neuradno zbirališče če že ne srbske manjšine v Sloveniji pa zagotovo vseh ljubiteljev srbske kulinarike. Samo teden dni po Titovi smrti, kmalu bo že 40 let, je takrat tudi Ljubljana dobila svojega »misijonarja«, ki je prišel iz Leskovca širit k nam vero v leskovško kulinariko. Ob Zaloški cesti je 12. maja 1980 svoj tempelj odprl Momčilo Jorgaćević - Momo. Ničkoliko srbskih novih let je že spravil pod streho, tako je tudi današnjega. »Če se za božič obvezno peče odojek, zimske jedi, od kuhanega zelja do prekajenega mesa na različne načine, novoletna večerja nima tradicionalnega jedilnika, namenjena je predvsem zabavi in dobri volji.«
Srbski orkester bo zato tudi tokrat zabaval dolgo v noč, vse do ranega jutra, smo slišali včeraj popoldne.
Za aperitiv je Momo ponudil domačo rakijo, za predjed so se gostje mastili z gibanico, kajmakom, prženijo, pastrmo in ocvrto papriko. »Za glavno jed smo pripravili telečje kotlete z gobicami, malo špikano pleskavico, prebrancem in malim piščančjim bedrom,« pa čeprav, kot priznava, tudi pravoslavci za ta slovesni dan odsvetujejo uživanje perutnine; verjamejo namreč, da je neprimerno bolje, če se za novo leto užije svinjina, in ne perutnina, »saj ta nazaj koplje, pujsek pa naprej rine«, smo se zasmejali.
Momo je v obilici kalorij poskrbel tudi za nekaj vitaminov, kar je rešil s pečeno papriko, šopsko solato in kislim zeljem. Za sladico je prišla orehova torta, tradicionalno pa je takoj po polnoči, ali pa še malo pozneje, postregel s sarmami.
Za proslavljanje novega leta je nadvse značilna tudi uporaba »prskalic« in ognjemeta – to izvira iz verovanja, da je cilj tega pomoč soncu, ki končno premaga mrak.
V celotnem prazničnem času so bili domovi tistih, ki danes praznujejo, okrašeni s spletenimi zimzelenimi vejicami, lovorom in omelom, ki naznanjajo, da bo po dolgi zimi kmalu ozelenela tudi narava.
Tedaj pa smo iz Momovih ust slišali še nekaj na moč zgovornega: »Polovica vseh, ki je tokrat praznovala novo leto pri nas, je bila Slovencev?!« Tedaj nas je hudomušno pogledal: »Očitno si tudi vi želite štirikratnega praznovanja ...«
Če se nas večina ravna po gregorijanskem koledarju, ki ga je leta 1582 uvedel papež Gregor XIII., se po julijanskem, tega je leta 46 pred našim štetjem vpeljal Julij Cezar, še vedno ravnajo v Srbiji, Črni gori, Makedoniji, pravoslavnih delih Bosne in Hercegovine pa tudi v Rusiji, Moldaviji, Gruziji, Belorusiji, Ukrajini in Armeniji. Pravoslavni verniki (ruske, srbske in jeruzalemske pravoslavne cerkve ter samostanske skupnosti na Atosu) zaradi julijanskega koledarja zato za 13 dni zaostajajo in danes torej praznujejo novo leto!
Vsako leto zaplešejo kolo.
»Posebne razlike, razen časovnega zamika, resnično ni,« nam je zaupal vodja umetniških skupin pri Srbskem kulturnem umetniškem društvu Vidovdan Željko Krsmanović. »Mnogo večja razlika je pri praznovanju božiča.«
A časi se močno spreminjajo. Izvedeli smo, da vse več vernikov Srbske pravoslavne cerkve, še posebno tistih iz njihove diaspore, vse glasneje zahteva, da se oba največja krščanska praznika, božič in velika noč, izenačita z datumoma, ki ju praznuje katoliški svet. Predvsem iz praktičnih razlogov, pravijo. Srbska pravoslavna cerkev tega sicer ne želi, saj se boji razkola.
Praznovanje pravoslavnega novega leta v ljubljanskem gostišču je vselej veselo.
Vse drugo je precej podobno. Na njihov silvestrski večer kot vsi drugi pripravljajo praznično večerjo, po njej pa v krogu svojcev ali prijateljev pričakajo polnoč, to je čas veselja, razuzdanih in uživaških pesmi. Opolnoči se poljubijo, temu sledijo čestitke ob prihodu novega leta z željami za dolgo življenje, najboljše možno zdravje in uspeh v poslu.
Na novoletni dan se gre v cerkev, zatem na slovesno kosilo. Ta dan se tradicionalno je tista glava, ki je ostala še od božične pečenke, navadno je to jagenjčkova ali prašičkova. Ker na novega leta dan (14. januarja) goduje sv. Vasilij Veliki, po starih običajih pripravljajo tudi tako imenovane vasilice, to so obredne pogače oziroma česnice, polnjene s sirom in premazane z medom, zato da bo novo leto veselo in sladko, pravijo. Gospodinje na vasilijevo mesijo vasilice.
V ljubljanskem gostišču Portal je nekakšno neuradno zbirališče če že ne srbske manjšine v Sloveniji pa zagotovo vseh ljubiteljev srbske kulinarike. Samo teden dni po Titovi smrti, kmalu bo že 40 let, je takrat tudi Ljubljana dobila svojega »misijonarja«, ki je prišel iz Leskovca širit k nam vero v leskovško kulinariko. Ob Zaloški cesti je 12. maja 1980 svoj tempelj odprl Momčilo Jorgaćević - Momo. Ničkoliko srbskih novih let je že spravil pod streho, tako je tudi današnjega. »Če se za božič obvezno peče odojek, zimske jedi, od kuhanega zelja do prekajenega mesa na različne načine, novoletna večerja nima tradicionalnega jedilnika, namenjena je predvsem zabavi in dobri volji.«
Momčilo Jorgačević, lastnik gostilne Portal
Srbski orkester bo zato tudi tokrat zabaval dolgo v noč, vse do ranega jutra, smo slišali včeraj popoldne.
Za aperitiv je Momo ponudil domačo rakijo, za predjed so se gostje mastili z gibanico, kajmakom, prženijo, pastrmo in ocvrto papriko. »Za glavno jed smo pripravili telečje kotlete z gobicami, malo špikano pleskavico, prebrancem in malim piščančjim bedrom,« pa čeprav, kot priznava, tudi pravoslavci za ta slovesni dan odsvetujejo uživanje perutnine; verjamejo namreč, da je neprimerno bolje, če se za novo leto užije svinjina, in ne perutnina, »saj ta nazaj koplje, pujsek pa naprej rine«, smo se zasmejali.
Momo je v obilici kalorij poskrbel tudi za nekaj vitaminov, kar je rešil s pečeno papriko, šopsko solato in kislim zeljem. Za sladico je prišla orehova torta, tradicionalno pa je takoj po polnoči, ali pa še malo pozneje, postregel s sarmami.
Za proslavljanje novega leta je nadvse značilna tudi uporaba »prskalic« in ognjemeta – to izvira iz verovanja, da je cilj tega pomoč soncu, ki končno premaga mrak.
Gostišče Portal je zbirališče ljubiteljev srbske kulinarike.
V celotnem prazničnem času so bili domovi tistih, ki danes praznujejo, okrašeni s spletenimi zimzelenimi vejicami, lovorom in omelom, ki naznanjajo, da bo po dolgi zimi kmalu ozelenela tudi narava.
Tedaj pa smo iz Momovih ust slišali še nekaj na moč zgovornega: »Polovica vseh, ki je tokrat praznovala novo leto pri nas, je bila Slovencev?!« Tedaj nas je hudomušno pogledal: »Očitno si tudi vi želite štirikratnega praznovanja ...«
